autopoiesis [grško], sposobnost sistemov, da z notranjo prepletenostjo ustvarjajo oz. poustvarjajo vse bistvene prvine, iz katerih so sestavljeni; s tem ohranjajo svojo strukturo tudi pri izločanju ali spremembi posameznih prvin. Pojem so najprej uporabili v biologiji, in sicer za opis življenja; v sociologijo ga je uvedel N. Luhmann in ga razširil v teorijo družbenih sistemov.
Dostopnost