Mandžurija, ok. 800.000 km2 veliko območje na SV Kitajske, t. i. Dongbei Pingyuan, ena od velikih kitajskih regij, obsega tri province: Heilongjiang, Jilin in Liaoning. Gorovja Veliki in Mali Hingan, Changbai Shan in Nulu'erhu Shan obdajajo rodovitno puhlično nižino, ki jo napajata Liao He in Songhua Jiang; mejni reki sta Amur in Yalu. Za podnebje na S so značilne dolge in ostre zime ter vroča in vlažna poletja. Intenzivno pridelovanje soje (četrtina svetovnega pridelka), kaolianga (vrsta prosa), pšenice, koruze, sladkorne pese, tobaka, riža; na J pomembno gojenje sviloprejke (šantunška svila). Sv. območja in gorovja so gozdnata; lov na kožuharje. Bogata rudna nahajališča, premog (dnevni kop pri Fushunu) in železova ruda (pri Anshanu) sta omogočila hiter industrijski razvoj: avtomobilske tovarne v Changchunu, kemijska industrija v Jilinu in Harbinu, strojna in elektroindustrija. Mandžurija je daleč najbolj razvito industrijsko območje na Kitajskem. Prebivalci so pravi Mandžurci, mešanci s Kitajci in novi priseljenci iz Kitajske.
Zgodovina: južni del je že od 3. st. pod kitajsko oblastjo, na Z so se naselila mongolska, na V tunguška plemena. V 16./17. st. so Mandžurci združili pokrajine, 1644–60 osvojili Kitajsko in do 1912 vladali kot kitajska dinastija Čing. 1900 je Mandžurijo ob vstaji boksarjev zasedla Rusija. Po rusko-japonski vojni je bila razdeljena na rusko in japonsko vplivno območje, od 1917, pod maršalom Changom Tsolinom, pa je bila dejansko samostojna. Z japonskim vdorom 1931 je postala država Mandžukuo (od 1934 cesarstvo). Po porazu Japonske (1945) jo je zavzela ZSSR, od 1946 izhodišče komunističnih enot za osvajanje Kitajske. Od 1949 je Mandžurija del Ljudske republike Kitajske.
Dostopnost