kiparstvo (plastika, skulptura), poleg arhitekture in slikarstva ena glavnih zvrsti likovne umetnosti; oblikovanje z rezbarjenjem iz lesa ali slonovine ali s klesanjem iz kamna (marmorja, alabastra, porfirja, granita), z modeliranjem iz mehke snovi (gline, voska), s kovanjem, cizeliranjem, tanjenjem iz raznih kovin in z vlivanjem iz mehkih, pozneje strjenih snovi (mavec, bron). Za ulivanje v kovino je potrebna forma (kalup) oz. model, v navadi pa je tudi poprejšnji majhen osnutek (bozzetto). Oblike: polna plastika (prosto stoječa, z vseh strani oblikovana), poglobljeni, ploski in visoki relief. Kiparstvo je pogosto povezano z arhitekturo. K plastiki sodijo od mlajšega neolitika naprej upodobitve živali, te so se pojavile skoraj hkrati z idolom, iz slednjega se je razvila tudi statueta. Verjetno se je statuarična in monumentalna polna plastika izoblikovala vzporedno z razvijajočimi se pogledi na telo in na prostor okoli njega. Hkrati sta se razvijali iz dekorativnih in simbolno reprezentativnih predstav stavbna oz. arhitekturna plastika in ornamentika. Človeška figura je bila od antike naprej vključena v arhitekturo kot nosilni ali oporni člen v obliki polnoplastičnih kariatid, atlantov ali herm in kot reliefni krasilni člen skupaj z rastlinsko in živalsko motiviko. Poleg razmerja med telesom in prostorom je snov s svojimi posebnimi lastnostmi, s strukturo in površino odločilnega pomena za učinek. Barvaste kiparske stvaritve (polikromacija) so bile od grške antike do baroka samoumevne, estetsko problematične so postale šele v novejši dobi.
Dostopnost