jedrsko orožje (nuklearno orožje), pogosto, toda nepravilno atomsko orožje, skupno ime za orožje, ki temelji na nenadzorovanih jedrskih reakcijah, tj. jedrski cepitvi in jedrskem zlivanju. Vgradijo ga lahko v bombe, topovske izstrelke, rakete ali torpeda. Učinki jedrskega orožja si sledijo v več stopnjah. Najprej nastane močna svetloba, ob kateri ljudje pogosto oslepijo. Sledita ji udarni val, ki je posledica nenadno povečanega tlaka, in močno toplotno sevanje. Zadnja stopnja je radioaktivno sevanje, ki mu še dolgo po eksploziji sledi posedanje radioaktivnega prahu (radioaktivne padavine oz., angleško, fallout); ta v širokem krogu okuži (kontaminira) prostor. Energijo jedrskih eksplozij merijo, tako da jo primerjajo z energijo, ki se sprosti pri eksploziji klasičnega oz. kemičnega eksploziva trinitrotoluena (TNT). Ker je zelo velika, sta ustrezni enoti kilotona TNT, oznaka kt (1 kt ustreza eksploziji 1000 t TNT), za novejše bombe pa megatona TNT, oznaka Mt (1 Mt ustreza 1 mln. t TNT).
Fizikalno-tehnične osnove Za bombe na osnovi jedrske cepitve (fisijska bomba) uporabijo snovi, kakršne lahko cepijo hitri nevtroni; navadno je to kemijsko čist izotop urana 235U ali plutonija 239Pu. Te snovi ne vsebujejo (lahkih) jeder, ki bi absorbirala nevtrone. Vsak od dveh ali treh nevtronov, ki izletijo pri razcepu enega jedra, razcepi dva ali tri nova jedra in požene verižno reakcijo. Hitrost reakcije se hipoma poveča in v mikrosekundi razcepi vsa razpoložljiva jedra (tj. pribl. 0,1 % cepljivega goriva, drugo pa se pri eksploziji razleti in se ne cepi več). Takšna nenadzorovana verižna reakcija je mogoča le, ko je masa jedrskega eksploziva dovolj velika in dovolj zgoščena. Pri manjši masi preveč nevtronov uide iz snovi in ne razcepi novih jeder, zato verižna reakcija ne steče. Najmanjša masa, pri kateri lahko pride do reakcije, je kritična masa. Odvisna je od oblike eksploziva in je najmanjša za kroglo. Za čisti uran 235U znaša pribl. 10 kg, kar zaradi velike gostote pomeni razmeroma majhno kroglo premera 10 cm. V bombi je jedrski eksploziv razdeljen na dva ali več kosov; njihova skupna masa je večja od kritične mase, masa posameznega kosa pa ne. Za sprožitev bombe rabi klasično razstrelivo, ki v zelo kratkem času stisne vse kose cepljivega jedrskega razstreliva v kroglo. Pri tem razstrelivo doseže kritično maso in verižna reakcija steče. Pri eksploziji se razcepi le manjši del (0,1 %) jedrskega eksploziva; zaradi visoke temperature (15 mln. °C) in tlaka se snov v nekaj mikrosekundah upari in razleti. S tem se prekine verižna reakcija, ki traja le pribl. 1 milijoninko sekunde oz. pribl. 81 razcepnih generacij. Pri eksploziji uranove bombe se sprosti pribl. 21 mlr. kWh energije, kar ustreza eksploziji 18.400 t TNT oz. 18,4 kt. Takšna eksplozija ima v primerjavi z najmočnejšimi vodikovimi bombami razmeroma majhno moč; pri njej nastaneta tlačni val, ki v polmeru 2 km poruši hiše, in toplotni val, ki do razdalje 2,5 km vžge vse gorljive snovi. Začetno sevanje je smrtno do 1 km, do 3 km pa povzroči hude poškodbe. Poleg tega nastane pri eksploziji radioaktivni prah in tudi prah iz okoliških tal zaradi močnega nevtronskega sevanja postane radioaktiven. Prah, ki se pri eksploziji dvigne več km visoko, se dolgo po eksploziji počasi vrača iz atmosfere, nalaga na tla in dolgotrajno onesnaži tudi oddaljene predele. Eksplozijske moči fisijske bombe ne morejo poljubno povečati. V njej namreč ne morejo uporabiti kosov urana z nadkritično maso. Če uporabijo več manjših kosov, se ob sprožitvi ne staknejo vsi v istem trenutku. Verižna reakcija v kosih eksploziva, ki so se prvi združili, odbije druge kose, tako da ti sploh ne vstopijo v reakcijo. S posebno obliko in namestitvijo eksploziva ter plaščem, ki odbija nevtrone, so uspeli bombo zelo zmanjšati in vgraditi v taktično orožje, npr. topovske granate, s katerimi dosežejo veliko rušilno moč.
Tipi bomb Termonuklearna bomba (fuzijska bomba) temelji na jedrskem zlivanju lahkih jeder v težja, predvsem vodikovih izotopov devterija in tritija (vodikova bomba) v helij. Proces zlivanja jeder steče šele pri ekstremnih temperaturah (pribl. 50 mln. °C). Da dosežejo to temperaturo, najprej sprožijo vžigalno, tj. fisijsko bombo, ki nato v plašču iz devterija in tritija sproži zlivanje (dvostopenjska bomba). 1 kg devterija pri takšni eksploziji ustreza 57.000 kt TNT. Rušilna moč fuzijske bombe je navzdol omejena z velikostjo in eksplozijsko močjo vžigalne bombe, navzgor pa nima omejitev. V bombo lahko vstavijo skoraj poljubno količino fuzijskega goriva (več sto kg). Njena moč lahko doseže več kakor 100 Mt TNT, njeno sevanje pa je smrtonosno do razdalje 150 km. Pri fuzijski eksploziji nastane veliko manj radioaktivnega prahu kakor pri fisijski bombi (čista bomba). Pri »suhi« termonuklearni bombi kot fuzijski eksploziv rabi spojina devterija in litija (litijev devterid), ki je pri normalni temperaturi v trdnem agregatnem stanju, da ga laže obdelujejo in bombo laže izdelajo. Megatonska bomba s krilci je velika kakor npr. manjše letalo in jo lahko prenaša srednje veliko transportno letalo. Tristopenjska bomba ima okrog fuzijskega eksploziva še plašč iz cepljive snovi (npr. urana), ki poveča moč bombe, ob tem pa nastane veliko radioaktivnih razcepnih produktov. Ta učinek lahko povečajo, če za plašč uporabijo snov, ki pri obsevanju z nevtroni pri eksploziji tvori številne izotope. Pri kobaltovi bombi je plašč iz normalnega kobalta, ki se ob eksploziji pretvori v radioaktivni izotop 60Co. Ta ima razpadni čas 5,3 let in kot močan sevalec gama še desetletja radioaktivno onesnažuje okolico (umazana bomba). Ni znano, ali takšna orožja, ki jih lahko napravijo brez posebnih tehničnih težav, v resnici obstajajo. Fuzijsko jedrsko orožje je komaj uporabno v taktične namene. Velika rušilna moč bombe je razlog, da jo uporabljajo predvsem za zastraševanje ali morebitno povračilo. Ker postane območje v okolici eksplozije neuporabno za obe vojskujoči se strani, s takšno bombo ni mogoče razširjati ozemlja. Zato so sredstvo za množično uničevanje človeka in vsega biološkega okolja. Zaloga fuzijskih bomb, ki jih imajo velesile, je dovolj velika za večkratno uničenje vse nasprotnikove populacije (superkill). V ZDA so 1977 preskusili nevtronsko bombo, ki ima razmeroma majhno rušilno moč in spremljajoče toplotno sevanje. Namesto tega iz nje izhaja kratkotrajno, a zelo intenzivno nevtronsko sevanje, ki ubije vsa živa bitja. Zgrajena je kot fuzijska bomba in obdana z ustreznim plaščem (npr. iz berilija), ki po detonaciji oddaja močan tok nevtronov. Z nevtronsko bombo bi bilo mogoče hitro uničiti vse ljudi oz. vojake na izbranem območju, pri tem pa bi infrastruktura (industrijski objekti, stanovanjske stavbe, vojaška oprema) ostala skoraj nepoškodovana. Kmalu po tem bi bilo mogoče zasesti ozemlje, saj nevtronsko sevanje hitro preneha.
Vojaška uporaba Oba doslej opravljena vojaška posega z jedrskim orožjem sta se zgodila 6.8. in 9.8.1945, ko so ZDA vrgle atomski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki. V obeh primerih je šlo za bombi z rušilno močjo pribl. 20 kt. Odtlej so razvili jedrsko orožje različnih moči in številne oblike nosilcev jedrskih eksplozivov. Pri tem sta vodili ZDA in ZSSR, pozneje so se pridružile tudi Francija (force de frappe), Velika Britanija in Kitajska. Po učinku in dosegu ločimo: strateško jedrsko orožje, s katerim sta si desetletja grozili ZDA in ZSSR, taktično jedrsko orožje za uporabo na bojišču pri operacijah na zemlji, v zraku in na morju (npr. Atomic Demolition Munition, kratica ADM) z majhno rušilno močjo in izstrelitvijo iz topov, poleg tega pa razne tipe statičnih nuklearnih min. Strateško jedrsko orožje lahko kot bombe vržejo iz letala velikega dosega ali izstreljujejo s krožečimi raketami, ki si same iščejo pot do cilja. Medcelinske balistične rakete (ICBM) hranijo v podzemnih bunkerjih in jih zaradi morebitnega nasprotnikovega napada na bunker stalno premeščajo. Veliko raket je nameščenih na podmornicah, ki so zaradi svoje premičnosti razmeroma dobro zaščitene, poleg tega pa si lahko najdejo dober izstrelitveni položaj za vsako točko na površju Zemlje. Evrostrateško jedrsko orožje na cilj ponese letalo ali z Zemlje izstreljena raketa (MRBM). Strateške rakete imajo pogosto do deset konic, ki se pred ciljem razpršijo, vsaka od njih pa se usmeri proti vnaprej zadanemu cilju (MIRV). Taktično jedrsko orožje lansirajo letala, rakete in topovi kalibrov nad 150 mm. Prvi preskus jedrskega orožja v puščavi pri Los Alamosu so 16.7.1945 opravile ZDA; bomba je imela moč 10 kt. Prva sovjetska jedrska bomba je eksplodirala 29.8.1949, francoska 13.2.1960, kitajska 16.10.1964, indijska pa 17.5.1974. Najmočnejša jedrska eksplozija doslej je imela moč 120 Mt. Sprožila jo je ZSSR 30.10.1961 (v atmosferi). Do konca 1989 so velesile sprožile več kakor 1000 jedrskih bomb s skupno močjo 400 Mt; manjše število nadzemskih in podvodnih, večino pa podzemskih. Razdelitev: ZDA: 660 testov s skupaj pribl. 101 Mt (193 nadzemskih s 60 Mt, 5 podvodnih s 70 kt, 462 podzemskih z 41 Mt); nekdanja ZSSR: 213 testov s skupaj 286 Mt (124 nadzemskih s 190 Mt, 1 podvodno z 20 kt, 88 podzemskih s 96 Mt); Velika Britanija: 28 testov s skupaj 18,3 Mt (21 nadzemskih z 18 Mt, 7 podzemskih s 330 kt); Francija: 82 testov s skupaj 8,7 Mt (45 nadzemskih s 6,5 Mt, 37 podzemskih z 2,2 Mt); Kitajska: 34 testov s skupaj pribl. 20 Mt (20 nadzemskih z 20 Mt, 14 podzemskih z 200 kt).
Pogodba o neširjenju jedrskega orožja Sporazum, podpisan 1.7.1968 med tremi državami z jedrskim orožjem (Velika Britanija, ZDA, ZSSR) in sprva 40 državami brez njega. Prve so se obvezale k razorožitvi in posredovanju znanja, druge, da ne bodo pridobile jedrskega orožja ali ga same izdelovale in da bodo vse jedrske naprave v državi pod nadzorom (safeguards) Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Vse članice so se obvezale, da bodo jedrski material in naprave izvažale, samo če bo država uvoznica privolila v nadzor IAEA. Pogodba predvideva možnost jedrskih poskusov nejedrskih držav za miroljubne namene pod ustreznim mednarodnim nadzorom; do zdaj še ni uresničena. Pogodbe mdr. nista podpisala Izrael in Južna Afrika. Nemčija jo je podpisala s pridržkom (pripadnost zvezi NATO, zagotovitev svobodnega preučevanja in poučevanja); 1992 sta jo podpisali jedrski sili Kitajska in Francija. V zadnjem času je veliko prahu dvignila Severna Koreja, ki je 2003 preklicala svoj podpis.
Ustavitev poskusov z jedrskim orožjem Zahteva po prepovedi vseh poskusov z jedrskim orožjem. Pogodbo o tem so 4.8.1963 v Moskvi podpisale ZSSR, ZDA in Velika Britanija; k njej je pristopila večina držav, razen Francije in Kitajske. Pogodba podpisnicam nalaga ustavitev vseh poskusov z jedrskim orožjem na površju zemlje, pod vodo, v ozračju in vesolju, ne pa pod zemljo.
Dostopnost