• Išči po:
Venezuela (uradno ime República de Venezuela, Republika Venezuela), država v s. delu Južne Amerike, ob Karibskem morju, med Kolumbijo, Brazilijo in Gvajano.

časovni pas srednjeevropski čas – 5 ur
površina 912.050 km2, S–J 1100 km, V–Z 1300 km
prebivalstvo 23,7 mln. (štiri petine v severnem delu države), 26 preb./km2, letna rast 2,4 %, življenjska doba 72 let
glavno mesto Caracas, 1,8 mln., 920 m nad morjem, sredi kotline v Obalni Kordiljeri, na severu države
upravna razdelitev 22 zveznih držav, zvezno okrožje z glavnim mestom
članstvo v organizacijah OZN (od 1945), OAS, ALADI, SELA, Andski sporazum, Amazonski sporazum, OPEC
uradni jezik španski; kot poslovni jezik se vse bolj uveljavlja angleščina; kot krajevni pogovorni jeziki tudi indijanski jeziki
denarna enota bolivar (oznaka VEB)


Naravne razmere
Venezuela se deli na tri, za Južno Ameriko značilne pokrajine: visokogorske Ande na S, staro Gvajansko višavje na J in vmesno nižavje, po katerem teče reka Orinoko. Vzhodna Kordiljera se na kolumbijski meji razdeli v Sierro de Perijá in Cordillero de Mérida, ki obdajata kotlino s plitvim, proti Venezuelskemu zalivu odprtim Maracaibskim jezerom, 13.300 km2 veliko laguno z brakično vodo. V Cordilleri de Mérida se več vrhov dviga nad mejo večnega ledu, mdr. Pico Bolívar (5007 m), ki je najvišji vrh Venezuele. Vzhodno nadaljevanje te gorske verige je do 2763 m visoka Obalna Kordiljera, ki sega tudi na bližnji otok Isla de Margarita (1072 km2). Skoraj ves j. del Venezuele zavzema staro in uravnano Gvajansko višavje iz kristalinskih kamnin, nad njim se dvigajo mogočne mizaste gore, ostanki nekdanjega pokrova iz peščenjakov (Pico de Neblina na brazilski meji, 3014 m, Monte Roraima na v. tromeji, 2810 m). V osrednjem delu je do 400 km široko nižavje ob srednjem in spodnjem toku Orinoka (Llanos del Orinoco), ki je rahlo proti V nagnjena naplavna ravnina. Na skrajnem JZ sega Venezuela v Amazonsko nižavje.
Podnebje je v večjem delu države vlažno tropsko (na leto 1000–2000 mm padavin), z eno, razl. dolgo sušno dobo. Najbolj sušno je območje okrog Venezuelskega zaliva, kjer sušna doba traja skoraj deset mesecev, tako pade v Maracaibu samo 500 mm dežja; tudi andske doline v zavetrju Obalne Kordiljere dobijo manj kot 1000 mm padavin. Nasprotno pade na privetrni strani Andov, v Gvajanskem višavju in na JZ več kot 3000 mm padavin. Tako kot v vsem tropskem delu Andov so tudi tam izraziti višinski podnebni pasovi: v nižavju vroča tierra caliente (povprečna temperatura 25–29 °C), nad 600 m zmerno topla tierra templada (15–25 °C), nad 2000 m hladna tierra fria (10–15 °C) in od 2800 m do snežne meje mrzla in meglena tierra helada. Tako kot podnebje je zelo razl. tudi rastje. V nižavjih prevladujejo visokotravne savane z galerijskimi gozdovi ob rekah; na privetrnih gorskih pobočjih in na J raste zimzeleni tropski deževni gozd, ki z višino prehaja v gorski gozd in višje v megleni gozd ter t. i. rastje páramos s šopasto travo in nizkim grmičjem. V deževnem gozdu so ponekod večje zaplate savane. V sušni kotlini ob Maracaibskem jezeru prevladuje sušni gozd, v aridnem obalnem pasu suha savana s trnastim grmičjem in kaktejami. V delti Orinoka rastejo močvirski gozdovi in mangrove. Da bi zavarovali ogrožene rastlinske in živalske vrste, so ustanovili več naravnih parkov.

Prebivalstvo
Več kot dve tretjini prebivalcev je mešancev (mestici, mulati in zambi). Ok. 20 % je belcev, ki so večinoma potomci španskih in italijanskih priseljencev. Črnci (8 %) so potomci nekdanjih sužnjev in živijo predvsem ob karibski obali. Manjša plemena Indijancev (2 % prebivalcev) živijo le še na odročnih območjih na SZ, v delti Orinoka in v Gvajanskem višavju. Ilegalno naseljenih Kolumbijcev in Ekvadorcev je ok. 1,5 mln. preb. je zelo neenakomerno razporejeno: obala in Andi so razmeroma gosto poseljeni, tropski deževni gozdovi in Gvajansko višavje pa skoraj brez prebivalcev. Zaradi močnega preseljevanja s podeželja v mesta živi v mestih že skoraj 85 % prebivalcev. Na obrobju velikih mest rastejo barakarska naselja. Razen majhnih protestantskih in judovskih skupnosti so skoraj vsi Venezuelci katoličani, med Indijanci pa so še animisti. Čeprav je šestletna osnovna šola od 7. do 13. leta obvezna, jo konča komaj polovica vseh učencev; razlogi so v pomanjkanju učiteljev in slabi opremljenosti šol ter pogosto brezupnih socialnih razmerah. Z vladnim programom izobraževanja odraslih so delež nepismenih znižali na 8 %. V preteklih letih so ustanovili številne državne in zasebne univerze ter visoke šole. Najstarejša univerza je v Caracasu (ustanovljena 1725).

Državna ureditev
Po ustavi iz 1961 je Venezuela predsedniška republika. Predsednika republike volijo hkrati s parlamentom za pet let; ponovna izvolitev je možna šele deset let po izteku mandata. Predsednik države je hkrati predsednik vlade, imenuje člane vlade in je vrhovni poveljnik oboroženih sil. Z ustavnimi spremembami 1999 je dobil več pooblastil. Med posebna pooblastila spadata pravici razglasitve izrednega stanja in spreminjanja ustave. Zakonodajno oblast ima kongres, dvodomni parlament, ki je sestavljen iz senata (52 članov) in poslanske zbornice (203 poslanci). Člane poslanske zbornice volijo na splošnih volitvah; udeležba na volitvah je obvezna za vse državljane nad 18 let. V senatu so zvezne države in zvezno okrožje glavnega mesta predstavljeni s po dvema senatorjema; drugi člani zastopajo zvezni območji in območja pod upravo zvezne vlade; nekdanji predsedniki države so dosmrtni člani senata. Zvezne države imajo precejšnjo samoupravo in svojo zakonodajo; okrožje glavnega mesta, obe zvezni območji (Amazonas in Delta Amacuro) ter otoki v Karibskem morju so neposredno podrejeni zvezni vladi. Civilno in kazensko pravo sta urejena po zahodnoevropskem zgledu. Najvišja stopnja je vrhovno sodišče, ki je hkrati tudi ustavno in najvišje upravno sodišče; zvezne države imajo krajevna in okrožna sodišča ter višja prizivna sodišča. V Venezueli imajo selektivno vojaško obveznost, ki traja 24 mesecev (v mornarici 30 mesecev).

Gospodarstvo
Venezuelsko gospodarstvo temelji na bogatih nahajališčih nafte. Naftni sektor ima največji delež v izvozu in državnem dohodku. Skrajna odvisnost države od svetovnih cen nafte, velika zadolženost v tujini, inflacija in upadanje dohodkov prebivalcev so prisilili vlado v gospodarsko reformo, ki temelji na privatizaciji državnih podjetij in uvajanju novih industrijskih panog. Obdelana je samo petina površine. V primerjavi z drugimi latinskoameriškimi državami je pomen agrarnega sektorja skromen. Za izvoz pridelujejo predvsem kavo (na andskih pobočjih od 400 do 1700 m nad morjem), kakav in nerafinirani sladkor. Za domače tržišče so najpomembnejši koruza, riž, proso, krompir, maniok, fižol, arašidi, povrtnine, sadje (banane, pomaranče, ananas, mango), bombaž in tobak. Zlasti ob vznožju gora je razširjeno umetno namakanje. Težišče kmetijstva je na živinoreji (predvsem govedo, manj prašiči in koze); najpomembnejša je ekstenzivna živinoreja v nižavju Llanos del Orinoco. V gozdovih na J in JV so bogate zaloge plemenitega lesa (mdr. mahagoni, cedrovina), ki ga deloma izvažajo. Naglo razvijajo sladkovodno in predvsem obalno ribištvo.
Od rudnega bogastva sta najpomembnejši nafta in zemeljski plin v zvezni državi Zulia na Z (kotlina ob Maracaibskem jezeru) in v v. delu nižavja ob Orinoku. Pomembna so tudi 1947 odkrita nahajališča železove rude ob spodnjem toku Orinoka; poleg tega še premog, zlato, diamanti, boksit, baker, cink, nikelj, žveplo, fosfati, sol, apnenec, sadra, kaolin idr. Venezuela je osma največja proizvajalka nafte na svetu in ena njenih najpomembnejših izvoznic. Od 1976 podržavljen naftni sektor je vodilna industrijska panoga. V svojih rafinerijah predelajo tretjino načrpane nafte. Pomembne so še kemijska, živilska in tekstilna industrija, mlade industrijske panoge pa so jeklarstvo, strojna, avtomobilska, papirna, elektroindustrija, industrija aluminija in gradbenega materiala. Industrija je zgoščena na območjih Caracasa, Valencie in Maracaiba.
Cestno omrežje velja za najbolje razvito v vsej Latinski Ameriki, čeprav so obsežna območja še brez povezav. Najpomembnejši prometni poti sta Carretera Transandina (venezuelski del Carretere Interamericane) in Carretera de los Llanos. Številnih železniških prog več ne uporabljajo, načrtujejo pa nekatere nove železniške povezave. Zelo pomembna je rečna plovba na ok. 20.000 km rek in prekopov; Orinoko in njegovi pritoki so drugo najpomembnejše omrežje vodnih poti v vsej Južni Ameriki. Največja morska pristanišča so La Guaira (pristanišče za Caracas), Puerto Cabello (za industrijsko območje Valencia), Maracaibo (izvoz nafte) in Puerto Ordaz na Orinoku (izvoz rud). Vsa večja mesta so dostopna tudi z letalom; mednarodni letališči sta v Caracasu in Santo Domingu (pri San Cristóbalu). Za turiste so najbolj privlačni plaže na karibski obali in območje Andov; za zdaj skromno turistično infrastrukturo nameravajo razviti v prihodnjih letih.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 96,7 mlr. USD, 4080 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena) kmetijstvo 5 %, industrija 40 %, storitvene dejavnosti 55 %
uvoz (2001) 18,4 mlr. USD
izvoz (2001) 29,5 mlr. USD
zadolženost v tujini (2000) 34,5 mlr. USD


Zgodovina
Alonso de Ojeda in A. Vespucci sta 1499 odkrila Maracaibsko jezero in imenovala novo deželo po tamkajšnjih indijanskih vaseh na kolih (»male Benetke«). 1528 je dal cesar Karel V. deželo augsburški bančni hiši Welserjev v zastavo za velika posojila. V upanju, da bodo našli žlahtne kovine, so nemški državniki in vojaški poveljniki organizirali številne odprave v notranjost (A. Ehinger, N. Federmann, Georg Hohermuth, Philipp von Hutten). 1546 je Venezuelo ponovno dobila španska krona, 1777 so ustanovili generalni kapitanat Venezuele. 5.7.1811 je kongres v Caracasu razglasil neodvisno republiko Venezuela in ta se je postavila na čelo južnoameriškega gibanja za neodvisnost. Po mnogih bitkah je uspelo S. Bolívarju do 1821 osvoboditi izpod španske oblasti celotno Venezuelo; od 1819 je bila skupaj s poznejšo Kolumbijo in Ekvadorjem sestavni del Velike Kolumbije. 1830 jo je general Páez odcepil od Velike Kolumbije. Od sredine 19. st. dolgotrajna državljanska vojna med federalisti in unitaristi; 1864 so končno sprejeli federativno ustavo, po kateri se je Venezuela preoblikovala v zvezo 20 držav. Napadi na tuje državljane in premoženje so pripeljali do sporov z Veliko Britanijo, Nemčijo in Italijo, ki so 1902 blokirale venezuelska pristanišča. 1908–29 in 1931–35 je kot diktator vladal general Juan Vicente Gómez. V tem času so začeli izkoriščati bogata nahajališča nafte. 1946 so prvič po 1881 potekale parlamentarne volitve, vendar je že 1952 general Marcos Pérez Jiménez ponovno uvedel diktaturo. Katastrofalne gospodarske razmere in splošno razširjena korupcija so 1954 pripeljale do upora Domovinske fronte in Cerkve; general Jiménez je moral zapustiti državo. Z izvolitvijo Rómula Betancourta 1959 so začeli izvajati obsežne socialne reforme. 1964 je Venezuela doživela prvo demokratično zamenjavo predsednika; Betancourtovemu nasledniku Raúlu Leoniju (1964–69) je uspelo ublažiti socialne napetosti, ki so jih sprožili venezuelski gverilci. Predsednik C. A. Pérez Rodríguez (1974–79) je izvajal program »energične demokracije« (preoblikovanje posesti na podeželju, podržavljenje naftnih družb). S padcem cen nafte se je 1983 začela huda gospodarska kriza, kos ji ni bil niti strog varčevalni program predsednika Jaimeja Lusinchija (1984–89). Ponovno izvoljeni predsednik Pérez Rodríguez (1989–94) je moral nazadnje tudi prenehati odplačevati obresti za zapadle tuje dolgove. Stroga politika varčevanja je 1989 pripeljala do krvavih neredov v mestih. Posledica neugodnih gospodarskih razmer so naglo širjenje politično motiviranega nasilja, korupcija in vpletenost državnih organov v dejavnost kokainske mafije. Od februarja 1994 je bil predsednik države R. Caldera Rodríguez. Od 1996 demonstracije proti njegovi vladi, saj je uvedel strogo varčevalno gospodarsko politiko. Decembra 1998 je bil za predsednika izvoljen polkovnik H. Chávez, ki je že 1992 skušal izvesti državni udar. Chávezova populistična, delno socialistična politika (posebej glede nafte) je Venezuele stala podpore ZDA. Ponovno je bil izvoljen 2000; spor z ZDA se je še poglobil, ko je Chávez Bushev boj proti terorizmu razglasil za terorizem in omejil ameriško vojaško prisotnost v državi. Poglobitvi gospodarske krize aprila 2002 je sledil neuspešen državni udar; Chávez se je po treh mesecih vrnil na oblast. Decembra 2002 so sindikati organizirali dvomesečno splošno stavko. Opozicija je sestavila peticijo o referendumu glede odstavitve predsednika, vendar jo je vrhovno sodišče avgusta 2003 zavrnilo.

Sorodna gesla: Bolívar, Simón | Brazilija | Caldera Rodriguez, Rafael | Caracas | Chávez, Hugo | Ehinger, Ambrosius | Federmann, Nikolaj | Gvajana | Karel V. | Kolumbija | Pérez Rodríguez, Carlos Andrés | Vespucci, Amerigo | Welserji


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek