šlezijske vojne, vojni (1740–42 in 1744/45), s katerima je pruski kralj Friderik II. Veliki hotel osvojiti oz. obraniti Šlezijo pred Avstrijo in legitimirati dvomljive brandenburške zahteve po šlezijskih deželah Krnov, Legnica, Brzeg in Wołów. Šlezijski vojni sta utemeljili prusko-avstrijski dualizem.
Prva šlezijska vojna (1740–42): Marija Terezija se je morala takoj v začetku svoje vladavine (20.10.1740) ukvarjati z zahtevami Wittelsbachov, da jim kot dediščina pripada vsa habsburška monarhija; njen težavni položaj je izkoristil Friderik II. in 16.12.1740 vkorakal v Šlezijo. Pod vtisom pruske zmage pri Mollwitzu (10.4.1741) se je Francija priključila pruskemu kralju ter se hkrati z Bavarsko, Saško in Španijo povezala v protiavstrijsko zvezo, kar je boj za Šlezijo razširilo v avstrijsko nasledstveno vojno. Po Friderikovi ponovni zmagi nad Avstrijci pri Chotusicah na Češkem (17.5.1742) se je Marija Terezija odpovedala Dolnji in večjemu delu Gornje Šlezije ter grofiji Glatz in s Prusi sklenila mir (premirje v Bratislavi 11.6.1742, mirovna pogodba v Berlinu 28.7.1742); tako se je lahko posvetila veliko nevarnejši avstrijski nasledstveni vojni.
Druga šlezijska vojna (1744/45): s podporo Velike Britanije (Jurij II.) si je Marija Terezija pridobila prednost v avstrijski nasledstveni vojni; Friderik je ugotovil, da bi bila v primeru francoskega poraza v nevarnosti njegova šlezijska posest, zato se je ponovno zvezal z Ludvikom XV. (5.6.1744), vkorakal na Češko (avgusta 1744) in tako začel drugo šlezijsko vojno. Toda francoskega razbremenilnega napada na j. Nemčijo ni bilo in Friderik se je moral decembra 1744 pred avstrijsko in saško armado umakniti v Šlezijo (Saška je že konec 1743 prešla z bavarsko-francoske na habsburško stran). Po pruskih zmagah pri Hohenfriedbergu (4.6.1745), Sooru (30.9.1745) in Kesseldorfu (15.12.1745) je bila Marija Terezija prisiljena skleniti mir v Dresdnu (25.12.1745), po katerem je Šlezija ostala Prusiji, Friderik pa je moža Marije Terezije, Franca I., priznal za cesarja.
Dostopnost