islandska književnost, staroislandska književnost je najbolje ohranjena veja staronordijskega slovstva. Novoislandska književnost starejšega obdobja (15.–18. st.) ni prodrla dlje od Skandinavije. Kot jezikovni dosežki so pomembni prevod Svetega pisma Gudbrandra Thorlakssona (1584) in Pasijonski psalmi Hallgrimurja Péturssona (1666). Staronordijska književnost se je ohranila po zaslugi duhovnikov in učenjakov 17. st., ki so zbirali gradivo. Novi razcvet literarnega življenja v Islandiji sta prinesla razsvetljenstvo z Eggertom Ólafssonom (1726–68) in romantika; začetnika Bjarni Thórarensen (1786–1841) in lirik Jonas Hallgrímsson (1807–45). Okoli sredine 19. st. sta Jón Thoroddsen (1818–68) in Benedikt S. Gröndal (1826–1907) postavila temelj »klasičnega« islandskega romana, naslanjajoč se na sago. Novi duhovni tokovi v Evropi so v 80. letih vplivali na obrat k realizmu. Najpomembnejši predstavniki realistične proze so G. Pálsson, Einar Kvaran (1859–1938) in Jón Trausti (1873–1919). Ob koncu 19. st. je dobilo narodno romantično gibanje – ustanovil ga je Einar Benediktsson (1864–1940) – veliko privržencev. Islandija je imela odlične dramatike, npr. J. Sigurjónssona in G. Kambana. J. Sveinsson je s svojimi knjigami o Nonniju zaslovel po vsem svetu. Skupaj z G. Gunnarssonom in K. Guðmundssonom spada k tisti skupini pisateljev, ki jih v tujini bolj upoštevajo kot doma. Poleg tradicionalističnega narodno-romantičnega gibanja pridobiva v 20. st. čedalje večji pomen levo radikalno usmerjena književnost. Njen prvi predstavnik je bil Thórbergur Thorarson (1889–1974). Svetovno slavo je dosegel H. K. Laxness. Nekateri liriki so se bojevali proti militarizmu, potujčevanju in tehnicizmu; eksperimentirali so z novimi oblikami, npr. Johannes ur Kötlum (1899–1972), Guðmundur Bövarsson (1904–74), Steinn Steinarr (1908–74). Druga generacija pisateljev, izstopata zlasti H. Pétursson in Guðbergur Bergsson (*1932), se je posvečala ohranjanju narodne identitete.
Dostopnost