Feničani (grško Phoinikes), semitsko ljudstvo, ki se je proti koncu 3. tl. pr. n. š. priselilo na obalo Sirije (Fenicija); ustanovili so mestne državice (Ugarit, Arad, Biblos, Berit, Sidon, Tir), ki so v 2. tl. pod egiptovsko oblastjo pridobivale čedalje večjo neodvisnost. Potem ko so ljudstva z morja zlomila kretsko-mikensko oblast nad Sredozemljem, je od 12. st. začela cveteti feničanska trgovina na morju. Vzpon Tira, Sidona in Biblosa od 11. st., začetek trgovskih kolonij na Cipru, Rodosu, Kreti in drugih grških Egejskih otokih, v s. Afriki (Utika, Kartagina), na Siciliji, Sardiniji, na Balearskih otokih, na obeh straneh poti skozi Gibraltar. Feničani so se v 6. st. lotili tudi raziskovalnih plovb vzdolž obale črne Afrike (Hanon). Konec 8./7. st. vključeni v Asirijo, v 6. st. v Perzijo; 333/332 si jih je skoraj brez boja podredil Aleksander Veliki, le Tir je osvojil šele po osemmesečnem obleganju; naposled jih je Pompej vključil v rimsko provinco Sirijo (64 pr. n. š.). Feničani so imeli zaradi svojih široko razpredenih trgovskih zvez vlogo posredovalcev kulture med Orientom, Afriko in Sredozemljem; samostojne kulture niso razvili, sprejemali pa so egipčanske, egejske, asirsko-babilonske in pozneje helenistične kulturne vplive. Njihovo bogastvo v zgodnejšem obdobju je temeljilo na izvozu cedrovine in lesa pinij z Libanona za graditev ladij (že v 3. tl.), pa tudi finega, predvsem škrlatnega blaga, ter posodja iz kovine, stekla in fajanse.
Dostopnost