motor z notranjim zgorevanjem, vrsta zgorevalnih motorjev, pri katerih poteka zgorevanje v notranjosti zaprtega prostora (zgorevalni prostor). Pri zgorevanju se močno poveča tlak plina. Plin se pri tem razteza oz. poveča prostornino, zato odrine bat. Vzdolžno gibanje bata ročična gred spremeni v krožno gibanje. V vseh motorjih potekajo trije procesi: 1. stiskanje plinov (pri tem bat od vztrajnika ali drugih batov, npr. pri večvaljnih motorjih, prejema energijo), 2. vžig mešanice, 3. širjenje (ekspanzija) plinov; pri tem potiska ročični mehanizem in tako obrača ročično (glavno oz. motorno) gred. Delo, ki ga odda pri širjenju plinov, je veliko večje od dela, ki ga opravi pri stiskanju. Po številu faz (taktov), ki sestavljajo celoten ciklus dela bata, delimo motorje na štiritaktne in dvotaktne; ti se mdr. razlikujejo med seboj po načinu vsesavanja in izpihovanja; to vpliva na izkoristek, specifično moč, sestavine izpušnih plinov in zahtevnost izdelovanja motorja. Štiritaktni motor v enem ciklu ponovi štiri zaporedne faze oz. takte. V vsakem taktu se bat premakne za dolžino valja, ročična gred pa zavrti za pol obrata. Pretok plinov krmilijo ventili; te prek dročnikov odpira odmična gred, zapirajo pa vzmeti. Sesalni takt: bat se premakne navzdol in pri tem prek odprtega sesalnega ventila vsesa mešanico goriva in zraka iz uplinjača (pri Ottovem motorju) ali pa čist zrak (pri dizelskem motorju). Kompresijski takt: oba ventila sta zaprta; bat se premakne navzgor in stisne (komprimira) mešanico oz. zrak. Delovni takt: ko bat skoraj doseže zgornjo mrtvo točko, pride do vžiga. Pri Ottovem motorju ga sproži iskra, pri dizelskih motorjih pa zaradi visoke temperature (ker se zrak močno stisne) pride do samovžiga vbrizganega goriva. Pri gorenju se plin močno širi in potisne bat navzdol do spodnje mrtve točke. Izpušni takt: bat se premakne navzgor in skozi odprt izpušni ventil iztisne pline iz valja. Sledi naslednji sesalni takt. Dvotaktni motor opravi celoten ciklus v dveh taktih. Namesto ventilov so v steni valja izvrtani sesalni, izpušni in pretočni kanal (povezava med ohišjem ročične gredi in zgorevalnim prostorom); odpira in zapira jih telo bata. Delovni takt se začne, ko vžigalna svečka vžge močno stisnjeno mešanico zraka in goriva (tik preden bat doseže zgornjo mrtvo lego). Izpušni in pretočni kanal sta zaprta, skozi sesalni kanal pa v prostor pod batom vstopa gorljiva mešanica. Tlak zgorelega plina potisne bat proti ročični gredi. Ko se bat približuje spodnji mrtvi legi, se zapira sesalni, odpirata pa izpušni in pretočni kanal. Ko skozi izpušni kanal izstopajo izpušni plini, skozi pretočni kanal doteka v zgorevalni prostor sveža mešanica. Ko bat doseže spodnjo mrtvo lego, se začne kompresijski takt. Bat se začne dvigati navzgor; pri tem stiska mešanico, zapre izpušni in pretočni kanal, kmalu zatem pa še sesalnega. Proces se ponovi. Za mazanje ročičnega mehanizma – ves čas ga obliva gorilna mešanica – dodajajo gorivu (tipično 2–4 %) mazalno olje. Olje zgoreva skupaj z gorivom, zato je v izpuhu več škodljivih plinov kot pri štiritaktnem motorju. Poleg tega je splakovanje motorja (menjava plina) veliko slabše kot pri štiritaktnem motorju: z izpušnimi plini vedno izstopi tudi nekaj nezgorelega goriva, v valju pa poleg svežega goriva ostane nekaj izpušnih plinov. Splakovanje izboljša koničasta oblika vrha bata. Odlike dvotaktnih motorjev so preprosta mehanika (odpadejo ventili, odmikalna gred in njen pogon), majhna teža, ne potrebuje posebnega mazanja; pogosto ima zračno hlajenje. Ker delovni takt poteka pri vsakem gibu bata navzdol (pri štiritaktnem le pri vsakem drugem), zadostuje manjši vztrajnik. Ta motor je primeren za pogon manjših vozil (motorno kolo), kosilnic, motornih žag, črpalk, motornih zmajev. Veliki dvotaktni dizelski motorji za stacionarno uporabo (npr. v elektrarnah) ali pogon ladij (z več kot 20.000 kW moči) so nekoliko spremenjeni: da bi bilo splakovanje in izkoristki boljši, jih krmilijo ventili. Dvotaktni motorji so pri isti masi močnejši od štiritaktnih. Največjo specifično moč (oz. najmanjšo maso na enoti moči) imajo letalski Ottovi motorji; njihova moč je do 3600 kW. Dizelski motorji so dvo- ali štiritaktni. Najpomembnejša razlika med njimi in bencinskimi motorji je v načinu vbrizgavanja goriva in vžiga. Imajo večje kompresijsko razmerje in zato višji izkoristek kot bencinski. Zaradi višjih tlakov in temperature morajo biti močnejši in natančneje narejeni. Uporabljajo jih za pogon težkih vozil (tovornjakov, vlečnih strojev, delovnih strojev, lokomotiv, ladij) in stacionarne motorje (električni agregati), ki jih ni treba velikokrat pognati in se vrtijo z razmeroma enakomerno hitrostjo. Posebna vrsta dizelskega motorja je motor z žarilnim vžigom. Za izravnavanje pulzirajočega vrtilnega momenta (bat namreč potiska ročično gred v sunkih) navadno gradijo večvaljne motorje (enovrstni, boksarski, zvezdasti, protibatni ali V-motor); delovni takti teh motorjev so v posameznih valjih časovno premaknjeni; poleg tega na ročično gred pritrdijo vztrajnik. Posebna oblika motorja z notranjim zgorevanjem je Wanklov motor z rotirajočim batom. Odvajanje toplote pri motorjih z zračnim hlajenjem omogočajo hladilna rebra na površini ohišja valjev; obliva jih zrak. Pri motorjih z vodnim hlajenjem so valji združeni v cilindrski blok s kanali, po katerih se pretaka hladilna tekočina, nato pa toploto prenaša v hladilnik. Goriva so pretežno lahka olja in alkoholi (bencin, plinska olja), gorljivi plini ter trda goriva v obliki prahu (premogov prah). Zaradi preprostega skladiščenja in velike gostote energije tekočih goriv motor z notranjim zgorevanjem pri pogonu breztirničnih vozil in motornih letalih prekaša vse druge pogonske stroje. Motor z notranjim zgorevanjem so razvili na osnovi parnega stroja. Odstranili so mu vmesne posrednike (naprave za razvijanje pare) in z zgorevanjem neposredno v valju zmanjšali izgube toplote. Iz tako zasnovanih pogonskih strojev so se razvili motorji, ki jih danes uporabljamo npr. za pogon cestnih vozil. K temu so veliko prispevali G. Daimler, C. F. Benz, R. Diesel. Razvijalci motorjev si v zadnjem času prizadevajo čim bolj zmanjšati količino strupenih snovi v izpušnih plinih (npr. s katalizatorji). Čeprav nekateri menijo, da je razvoj motorja z notranjim zgorevanjem večinoma zaključen, je mogoče z odpornejšimi materiali in boljšim mazanjem znatno podaljšati obratovalni čas in izboljšati izkoristek motorja. Večji motorji v gospodarskih vozilih lahko opravijo več kot 200.000, dizelski motorji pa več kot 350.000 km oz. do 7000 obratovalnih ur. V letalstvu je motor z notranjim zgorevanjem skoraj povsod zamenjal reakcijski motor. Wanklov motor se za zdaj še ni močno uveljavil.
Dostopnost