Maksimilijan, knezi:1. Maksimilijan I., nemški cesar (1493–1519), sin cesarja Friderika III., *22.3.1459 Dunajsko Novo mesto, †12.1.1519 Wels; s poroko z Marijo Burgundsko pridobil (1477) pravico do burgundskih posesti. Pravico uveljavil z mirovnim sporazumom v Senlisu 1493; 1486 izvoljen za nemškega kralja, po smrti Matije Korvina znova zasedel habsburške osrednje dežele (Spodnjo Avstrijo, Štajersko in Koroško), po očetovi smrti (1493) pa v svojih rokah združil še preostalo habsburško posest. 1495 sklenil zvezo s papežem Aleksandrom VI., z Benetkami in Milanom proti Francozom. Po začetnih zmagah proti francoskemu kralju Karlu VIII. je bil pozneje prisiljen v sporazum s Karlovim naslednikom Ludvikom XII. Posledica je bila izguba Milana. Finančno podporo svojim italijanskim pohodom je izposloval pri stanovih (skupni pfenig); v zameno pa je bil popustljiv pri državnih reformah po 1495. Reform ni sprejela Švicarska konfederacija, izbruhnila je švabska vojna in Švica se je dokončno odcepila. Več sreče je imel s podporo zgornjebavarskih Wittelsbachov v landshutski nasledstveni vojni. Prinesla mu je namreč Kufstein, Kitzbühel, Rattenberg in deželna fevda Haguenau in Ortenau. Nekoliko slabše se je odrezal na J, kjer je z bruseljskim mirom (1516) znova izgubil (vmes pridobljena) Milano in Verono. Ne glede na vse politične in vojaške uspehe in neuspehe pa mu je največ prinesla njegova ženitovanjska politika. Z njo je ustvaril temelje za svetovni habsburški imperij (1497 poroka njegovega sina Filipa I. Lepega in španske princese Ivane Blazne; 1515 habsburško-jagelonska dvojna poroka za zavarovanje dedne pravice na Ogrskem in Češkem). Zasnoval alegorično avtobiografijo (tri knjige).
Sorodna gesla: Ferdinand I. | Frankfurt na Majni | Matija | nemška zgodovina | Rudolf II. | Štefan Báthory | tridesetletna vojna3. Maksimilijan I., bavarski vojvoda (1597–1623), volilni knez (1623–51), *17.4.1573 München, †27.9.1651 Ingolstadt; prvoborec protireformacije; 1607 vodil pohod na Donauwörth, dve leti pozneje pa je evangeličanski uniji zoperstavil katoliško ligo; na začetku tridesetletne vojne je z ligino vojsko priskočil na pomoč cesarju Ferdinandu II. in z zmago na Beli gori na Češkem (8.11.1620) prispeval k hitremu koncu kraljevine svojega bratranca Friderika V. V zahvalo mu je cesar dodelil kneževino Pfalz z volilno pravico (1623) in kasneje še Oberpfalz (1628). Na regensburškem knežjem zboru (1630) izposloval Wallensteinovo odpustitev.
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Ferdinand II. | Ferdinand Marija | Friderik V. | liga | München | protireformacija | tridesetletna vojna | unija | Wallenstein, Albrecht Wenzel Eusebius von4. Maksimilijan II. Emanuel, bavarski volilni knez (1679–1726), vnuk Maksimilijana I., *11.7.1662 München, †26.2.1726 prav tam; 1691 imenovan za namestnika Španske Nizozemske. Po nenadni smrti sina Jožefa Ferdinanda (6.2.1699), določenega za edinega dediča španskega imperija, skušal s krancoskim kraljem Ludvikom XIV. pridobiti vsaj Špansko Nizozemsko kot samostojno kraljevino, vendar je v španski nasledstveni vojni izgubil Bavarsko (Höchstädt 1704) in tudi Nizozemsko (Ramillies 1706); 1706 izobčen; šele z rastatskim mirom (1714) dobil nazaj svojo bavarsko dediščino.
Sorodna gesla: avstrijska nasledstvena vojna | Karel VII. | nemška zgodovina | pragmatična sankcija6. Maksimilijan IV. Jožef, bavarski volilni knez (1799–1806), kot Maksimilijan I. Jožef kralj (1806–25), sin princa Friderika Pfalško-Zweibrückenško-Birkenfeldskega, *27.5.1756 Schwetzingen, †13.10.1825 München; 1795 nasledil svojega brata Karla v Pfalz-Zweibrücknu, 1799 Karla Teodorja na Bavarskem in v volilni kneževini Pfalz; s spretno politiko ministra M. J. Montgelasa (opiral se je na Francijo) je ob razpadu Svetega rimskega cesarstva Bavarska postala daleč največja nemška osrednja država; s pravočasno ločitvijo od Napoleona I. – proti volji Montgelasa – si je zagotovil suverenost in posest (pogodba iz Rieda, 8.10.1813); 1818 je svoji deželi dal ustavo.
Sorodna gesla: Karel Teodor | Montgelas, Maximilian Joseph | Pfalz7. Maksimiljan II. Jožef, bavarski kralj (1848–64), *28.11.1811 München, †10.3.1864 prav tam; zavzemal se je za triado; spodbujal razvoj zgodovinskih znanosti (mdr. L. von Ranke, 1858 ustanovitev zgodovinske komisije pri akademiji znanosti) in književnosti.
Dostopnost