tribun [latinsko], v antičnem Rimu označitev za različne stopnje uradniške in častniške službe: 1. tribun državne blagajne (tribunus aerarii); sprva kot finančni uslužbenec skrbel za štetje denarja, v 1. st. pr. n. š. tretji razred sodnikov (porotniki) za senatorji in vitezi; 2. vojaški tribun (tribunus militum), rimski štabni častnik; sprva so v legiji poveljevali trije, že zgodaj pa šest vojaških tribunov; pripadati so morali viteškemu redu in odslužiti določen čas službe; 3. ljudski tribun (tribunus plebis), zastopal interese plebejcev nasproti patricijem oz. magistratom, bil osebno nedotakljiv (sakrosankten). Sprva dva, od 449 pr. n. š. deset ljudskih tribunov je sklicevalo zbor plebejcev in imelo pravico predlagati zakone. Od Grakhov naprej so bili ljudski tribuni vodje popularov proti optimatom.
Dostopnost