Termania - Veliki splošni leksikon

Švedska (uradno ime Konungariket Sverige, Kraljevina Švedska), država v s. Evropi, na V Skandinavskega polotoka.

časovni pas	srednjeevropski čas, poletni čas
površina	449.964 km2, S–J 1600 km, V–Z 400 km
prebivalstvo	8,9 mln., 20 preb./km2, letna rast 0,01 %, življenjska doba 80 let
glavno mesto	Stockholm, 750.000 preb., na več otokih in polotokih med jezerom Mälaren in Baltskim morjem v srednjem delu Švedske
upravna razdelitev	24 provinc (län) s svojimi parlamenti in predsedniki vlad na čelu
članstvo v organizacijah	OZN (od 1946), EU (od 1995), Svet Evrope, OECD, Nordijski svet
uradni jezik	švedski
denarna enota	krona (oznaka SEK)

Naravne razmere
Švedska ima mejo na kopnem le s skandinavskima sosedama Norveško (na Z) in Finsko (na SV). Podolgovato deželo na V in J obdaja Baltsko morje, na JZ pa preliva Kattegat in Skagerrak, ki povezujeta Baltik s Severnim morjem. V Baltskem morju sta velika otoka Gotland in Öland (na JV), poleg njiju pa še vrsta majhnih otokov in čeri. Zaradi lege pokrajine v smeri S–J je ta raznolika in se uvršča v več tipov. Na J (Skanija, Gotlandija) se izmenjujejo ravnice in gričevnati predeli, povečini prekriti z ledeniškimi nanosi. V nižavju srednješvedske depresije (Svealand) so največja med več kot 100.000 jezeri v državi (Vänern, Vättern, Hjälmaren in Mälaren). Več kot polovico ozemlja Švedske zavzema obsežna pokrajina Norrland na S. Na Z se razteza gorski masiv Skanden (Skandinavsko gorovje). Razčlenjujejo ga številne reke. Na SZ se kot najvišji vrh dviga gora Kebnekajse (2111 m). Večina površja države (izjemi sta skrajni JZ in visokogorje ob norveški meji) je Skandinavski ščit, ki ga skoraj brez izjeme sestavljajo graniti in gnajsi, ponekod pa ga prekrivajo mlajši, ledenodobni nanosi. V ledeni dobi je bila celotna Švedska prekrita z mogočnim, do 3000 m debelim ledenim pokrovom. Zaradi pritiskov in premikanja ledu se je starejše preperelo gradivo preneslo daleč, kristalinska kamninska podlaga se je obrusila in zaoblila, rečne doline in jezerske kotanje pa so se poglobile. Gradivo so ledeniki odložili v sicer različnih, a na splošno slabo rodovitnih morenskih nasipih. V večja in manjša jezera so vode iz talečih se ledenikov in iz Baltskega morja nanesle gline, te pa so prekrile obrežne predele in srednješvedsko depresijo med Stockholmom in Göteborgom. To omogoča zdajšnje donosno poljedelstvo.
Švedska ima glede na visoko geografsko širino razmeroma ugodno podnebje. Na njenem območju se namreč mešajo vplivi toplejših zračnih gmot z Atlantika s hladnejšimi z evrazijske celine. Tople in vlažne zračne gmote z Z zadevajo ob jz. obalo, zato je ob prelivih Kattegat in Skagerrak precej padavin (ok. 1000 mm na leto); proti V namočenost upada in je le še ok. 500 mm. Zaradi močnih jv. zračnih tokov je vreme stanovitno, poleti toplo in suho, pozimi pa mrzlo in jasno. Na S so zime precej bolj mrzle (najnižje temperature pod –40 °C) in daljše kot v j. delu (povprečna januarska temperatura v Stockholmu –3 °C), poletne temperature pa so povsod precej izenačene (povprečna julijska temperatura 13–18 °C). Zaradi nagnjene zemeljske osi so zlasti na S poleti dnevi zelo dolgi, pozimi pa so zelo dolge noči. Severno od tečajnika pa je od začetka junija do konca julija polnočno sonce. Gozdovi pokrivajo 59 % površja države. Povečini listnati (breza, bukev, trepetlika) in mešani gozd na J proti S vse bolj spodrivajo borealni iglasti gozdovi (bor, smreka, jelka). Precej je tudi t. i. fjelov, golih visokogorskih planot, in tundre, zlasti nad gozdno in s. gozdno mejo (breza). Za zavarovanje neokrnjene narave in prvobitne kulturne pokrajine je Švedska kot prva evropska država že 1910 začela uvajati narodne parke; od 20, kolikor jih je zdaj, jih je kar sedem na Laponskem. Poleg njih so v državi še številni naravni rezervati.

Prebivalstvo
Švedska ni največja nordijska država le po površini, ampak tudi po številu prebivalcev. Prostorska razporeditev prebivalcev je zelo različna: največji del ljudi živi v j. delu države. Gosto poseljeno je predvsem območje v trikotniku Malmö–Göteborg–Stockholm. Drugod so omembe vredne zgostitve le še ob obali, in sicer od Botnijskega zaliva proti S. Skoraj 85 % Švedov živi v mestih (na Švedskem so to vsa strnjena naselja z več kot 200 preb.): Severnošvedska notranjost pa je izjemno redko poseljena, severni del Skandinavije je življenjski prostor Laponcev (Samov); kot ocenjujejo na Švedskem, jih je 15.000–17.000. Največ se jih ukvarja z rejo severnih jelenov, kljub temu pa imajo stalna bivališča. Ob finski meji na SV živi finska manjšina (ok. 30.000). Do 1930 je bilo izseljevanje (1865–1930 se je izselilo ok. 1,4 mln. ljudi) večje od priseljevanja, pozneje sta se oba tokova izenačila, po drugi svetovni vojni pa se je v Švedsko priselilo precej beguncev iz baltskih dežel. V poznejših desetletjih se je doseljevala tuja delovna sila, najprej iz sosednjih nordijskih držav (posebej iz Finske), pozneje pa predvsem iz j. Evrope. V 70. letih je prišlo tudi precej azilantov z razl. območij sveta. V Švedski tako zdaj živi ok. 400.000 tujcev. Ok. 90 % prebivalcev je privržencev evangeličansko-luteranske državne Cerkve. Številnejši so še pripadniki svobodne Cerkve ter katoliške, judovske, budistične in islamske veroizpovedi. Splošna šolska obveznost traja devet let (od 7. do 16. leta). Skoraj vsi učenci nadaljujejo šolanje na splošnoizobraževalnih dve- ali štiriletnih šolah. Visokošolsko izobraževanje je organizirano na 13. državnih univerzah, predvsem v mestih Uppsala (univerza ustanovljena 1477), Lund, Göteborg, Stockholm, Umeå in Linköping. V državi so še druge visokošolske ustanove.

Državna ureditev
Švedska je dedna ustavna monarhija z demokratično parlamentarno ureditvijo. Po ustavi iz 1975 ima kralj (od 1973 je to Karel XVI. Gustav) kot najvišji predstavnik države bolj reprezentativno vlogo. Od 1979 je mogoče tudi žensko kronsko nasledstvo. Zakonodajno oblast ima parlament, imenovan riksdag, ki je od 1971 le še enodomen; 349 poslancev je voljenih neposredno, njihov mandat traja štiri leta. Vlado vodi ministrski predsednik, na predlog predsednika parlamenta ga izvolijo poslanci. Pravna podlaga za civilno in kazensko pravo je švedski zakonik iz 1734, ki uradno še vedno velja, čeprav je posodobljen z novimi zakoni. Tristopenjsko sodno oblast sestavlja ok. 100 sodišč prve stopnje, šest pokrajinskih sodišč in vrhovno sodišče v Stockholmu. Poseben nadzorni organ so v parlamentu imenovani varuhi človekovih pravic (ombudsmani); ti nadzirajo, kako oblastni organi in sodstvo udejanjajo zakone. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Švedska je močno industrializirana država blaginje z visoko življenjsko ravnijo. V kmetijstvu je zaposlenih le še 2 % aktivnega prebivalstva, kljub temu pa je kmetijstvo precej pomembna gospodarska panoga. Najbolj intenzivna kmetijska območja so v južni in srednji Švedski. Pridelujejo predvsem žito in krompir, pomembna pa je tudi prašičereja. Ribolov je razmeroma malo pomemben. Rudarstvo temelji predvsem na bogatih zalogah železove rude v severnem (Gällivare, Kiruna) in srednjem (Bergslagen) delu države. Pridobivajo še različne barvne kovine (baker, cink, svinec idr.). Pomemben naravni vir so tudi prostrani gozdovi. Poleg izrabe vodne sile sta pomembna energetska vira še nafta in jedrska energija (v načrtu je zaprtje vseh jedrskih elektrarn); več kot polovica energetskih potreb je vezana na uvoz. Industrijski sektor se je v minulih desetletjih od poudarjenega pridobivanja surovin (les, rude in kovine) preusmeril v visoko razvito predelovalno industrijo. Hitro se razvijajo zlasti elektronska, kemijska, avtomobilska, letalska in elektroindustrija ter proizvodnja umetnih mas. Pomembna je tudi strojna in lesnopredelovalna (pohištvo, celuloza, papir) industrija. Švedska je precej odvisna od zunanje trgovine; najpomembnejši trgovinski partnerji so države EU (predvsem Nemčija, Velika Britanija, Danska), pa tudi Norveška in ZDA.
Na J in v srednjem delu države je gosto prometno omrežje. Tudi redko poseljen S je razmeroma dobro prometno povezan. Elektrificirani sta približno dve tretjini železniškega omrežja državnih prog. T. i. laponska proga iz mesta Luleå ob Baltskem morju prek Kirune do Narvika na Norveškem je namenjena predvsem prevozu železove rude. V južnem in srednjem delu države je pomembna tudi rečna plovba po rekah in prekopih; turistično posebno privlačen je prekop Göta, ki prek jezer Vänern in Vättern povezuje preliv Kattegat z Baltskim morjem. Najpomembnejši obmorski pristanišči sta Göteborg in Stockholm, mednarodna letališča pa so v Stockholmu, Göteborgu in Malmöju. Osrednja turistična območja so velika jezera na srednjem Švedskem, obala in Laponska.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	231,0 mlr. USD, 25.970 USD na prebivalca
delež po panogah (2000)	kmetijstvo 2 %, industrija 29 %, storitvene dejavnosti 69 %
uvoz (2001, ocena)	89,2 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	96 mlr. USD
zadolženost v tujini (1994)	66,5 mlr. USD

Zgodovina
Tacit poroča o germanskem plemenu Svearov v dolini jezera Mälaren in ob njej ter o germanskem plemenu Gavtov na J; del tega se je v 1. st. preselil ob izliv reke Visla. Proti koncu 6. st. so Sveari podredili Gavte in z združitvijo obeh plemen ter njunih imen je dežela dobila današnje ime (Sverige). V t. i. vendelskem obdobju (ok. 600–800) je okoli verskega središča Uppsala nastala država. Sredi 9. st. so Normani ustanovili ozemlje pod svojo suverenostjo na območju Rusije, proti koncu 9. st. pa t. i. Kijevsko državo. Pokristjanjevanje Švedske se je začelo sredi 9. st., končano pa je bilo z ustanovitvijo cerkvene organizacije šele v 12. st.: 1104 podreditev na novo ustanovljeni danski nadškofiji v Lundu. 1164 je z ustanovitvijo nadškofije v Uppsali Švedska postala cerkvena provinca. Po izumrtju uppsalskih kraljev (ok. 1060) je s prihodom Stenkila Ragnvaldssona iz Zahodne Gotlandije zavladala dinastija Stenkilov, nasledili pa so jo Sverkiri iz Vzhodne Gotlandije. Ti so od 1150 z Erikom IX. Svetim in njegovimi nasledniki tekmovali za oblast. Spori okrog krone so povzročili vzpon Folkungerjev, ki so pod Erikom Eriksonom (1222–50) zavzeli nekaj frankovskih gospoščin (Birger Jarl). V obdobju vladanja Folkungerjev si je Švedska dokončno podredila Finsko (po legendi jo je sredi 12. st. pokristjanjeval že Erik IX. in tam ustanovil tudi švedske naselbine). V notranjosti dežele je plemstvo postalo močnejše od kralja. 1318 so kralja Birgerja izgnali in za kralja izbrali mladoletnega nečaka Magnusa Eriksona (1318–63). Med njegovo vladavino je bila prvič razglašena personalna unija z Norveško (1319–55). Ker je Danska zavzela Skanijo (1360) ter otoka Öland in Gotland (1361), so ga 1363 odstavili in za kralja imenovali njegovega nečaka, vojvodo Alberta Mecklenburškega (1363–89). Plemstvo pa se je zoperstavilo Albertovim poskusom podreditve zapravljive kraljevine, zato se je povezalo z dansko in norveško kraljico Margareto. 1389 je prevzela tudi švedsko krono in 1397 so se na podlagi Kalmarske unije združile tri skandinavske kraljevine, za švedskega kralja pa je bil okronan Erik Pomorjanski. V 15. st. so se kar 30 let spopadali privrženci unije in tisti, ki so se zavzemali za samostojnost, vendar so zmagali prvi. Švedska se je osamosvojila šele 1523 pod kraljem Gustavom I. (1523–60). Gustav I. je volilno monarhijo preoblikoval v dedno; s prestopom v luterantstvo (1527) je pridobil obsežna ozemlja. V bojih proti Rusiji je 1583 kralj Ivan III. (1568–92) pridobil Estonijo in Ingermanijo (zadnjo do 1595). Njegov sin Sigismund je bil okronan za poljskega kralja, po očetovi smrti pa je postal tudi švedski kralj (1592). 1604 je švedsko krono prevzel njegov stric Karel IX. (1604–11). Karlov sin Gustav II. Adolf (1611–32) je v bojih z Rusijo znova pridobil Ingermanijo, na novo pa še v. Karelijo in v bojih s Poljsko Livonijo (1621–29). 1630 se je (ob finančni podpori Francije) pridružil nemškim protestantom v boju proti ligaško-cesarski nadvladi in tako Švedsko zapletel v tridesetletno vojno. 1632 je padel v bitki pri Lütznu. Po njegovi smrti je prestol zasedla kraljica Kristina, švedsko politiko pa je še naprej vodil kancler A. G. Oxenstierna. Dansko je prisilil k sprejetju mirovnega sporazuma; po njem so Švedski pripadli Jämtland, Gotland in Saaremaa; po vestfalskem mirovnem sporazumu (1648) pa je Švedski zagotovil Vorpommern, Wismar, Bremen in Verden. 1654 se je Kristina odpovedala prestolu in se preselila v Rim. Nasledil jo je bratranec Karel X. Gustav (1654–60). 1658–60 je Švedska v bojih z Dansko pridobila Skanijo, Halland, Blekinge in Bohuslän. Njegov naslednik Karel XI. (1660–97) je še okrepil moč države. Zveza Danske, Saške, Poljske in Rusije proti Švedski je 1700 privedla do nordijske vojne (1700–21). Zaradi nje je Švedska zelo oslabela in 1719–21 prepustila Bremen Hannovru, Vorpommern med rekama Odra in Peene Prusiji, Livonijo, Estonijo, Ingermanijo, Saaremao in v. Karelijo pa Rusiji. Zaradi poraza zelo zadržana v zunanji politiki. Uvedba nekakšne parlamentarne monarhije z dvema strankama, nenaklonjenima zlasti Franciji in Rusiji. Šele kralj Gustav III. (1771–92) je utrdil nemirne notranje razmere. Z vojno z Rusijo (1778–90) je skušal zajeziti vse večji ruski vpliv na območju Baltika. 1792 ga je umoril fanatični privrženec plemstva v opoziciji. Gustav IV. (1792–1809) je moral zaradi švedske naklonjenosti Franciji prepustiti Finsko Rusiji, nazadnje pa je izgubil še krono. Pod Karlom XIII. (1809–18), zadnjim iz dinastije Hollstein-Gottorp (vladala od 1751), je postal prestolonaslednik francoski maršal Bernadotte. Ta je 1814 od Danske pridobil Norveško (v zameno za preostanek Vorpommerna, ki se je povezal z Rügnom). 1818 je kot Karel XIV. Ivan prevzel švedsko krono. Odtlej je Švedska v vseh mednarodnih vojnah ohranila nevtralnost. Z reformo parlamenta 1866 je bil uveden dvodomni sistem; ohranil se je skoraj stoletje. Za zavarovanje razvijajočega se gospodarstva je Švedska 1888 uvedla zaščitne carine za žita in 1892 tudi industrijske izdelke. 1889 je bila ustanovljena Socialdemokratska stranka. 1901 je bila uvedena splošna vojaška obveznost. 1905 je Norveška zapustila zvezo s Švedsko; 1921 je bila uvedena splošna volilna pravica. Zaradi industrializacije so socialdemokrati postali najmočnejša stranka že v prvi polovici 20. st. 1932 so prevzeli vlado in jo – razen v krajšem obdobju – ohranili vse do 1976; dolgoletni predsednik vlade je bil T. Erlander. 1976–82 je vladala konservativno-liberalna koalicija; na njenem čelu je bil ministrski predsednik T. Fälldin (1979/80 krajše obdobje z manjšinsko vlado pod vodstvom Oleja Ullstena). Poraz socialdemokratov je bil posledica splošnega nezadovoljstva zaradi visokih davkov, čeprav so prav ti Švedom zagotovili socialno ureditev z visoko ravnijo pravic. Sredinska koalicija je končno padla zaradi neenotnosti stališč glede vprašanj energije, financ in gospodarstva. 1982 so vladno krmilo znova prevzeli socialdemokrati in ministrski predsednik O. Palme je do umora (28.2.1986) v gospodarski politiki iskal »tretjo pot«, tj. boj proti inflaciji in recesiji, ne da bi pri tem zmanjševali socialne pravice. Poglavitno politično vprašanje v obdobju njegovega naslednika I. G. Carlssona je bila poleg splošne gospodarske politike predvsem energetska politika. Na volitvah 1991 je zmagal meščanski tabor; ministrski predsednik C. Bildt je do 1994 vodil koalicijo konservativcev, liberalcev, krščanskih demokratov in Centra. Koalicija je zmagala na parlamentarnih volitvah 1994; vlado so znova oblikovali socialdemokrati pod I. G. Carlssonom. Švedska je od 1.1.1995 polnopravna članica EU. Od 1996 je predsednik vlade G. Persson. Švedska 2002 ni vstopila v evropsko monetarno unijo in je ohranila svojo valuto.

Umetnost: skandinavska umetnost, švedska glasba, švedska književnost.

Sorodna gesla: Bildt, Carl | Birger Jarl | Carlsson, Ingvar Gösta | Erik IX. Sveti | Erlander, Tage | Fälldin, Thorbjörn | Folkunger | Gällivare | Göta | Gustav I. | Gustav II. Adolf | Gustav III. | Hjälmaren | Kalmarska unija | Karel X. Gustav | Karel XI. | Karel XIV. Ivan | Karel XVI. Gustav | Kiruna | Kristina | Mälaren | Margareta | nordijska vojna | nordijske države | Normani | Oxenstierna, Axel Gustavsson | Palme, (Sven) Olof | Persson, Göran | S | skandinavska umetnost | Stockholm | švedska glasba | švedska književnost | švedski jezik | Vänern | Vättern

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek