oploditev,
1. splošno: spojitev dveh (običajno) spolno različnih celic, posebno njunih (v splošnem) haploidnih jeder v diploidno zigotno jedro (zigota). Celici, ki se pri oploditvi spojita, sta lahko po videzu enaki in se ločita samo po fizioloških lastnostih (izogamija), npr. pri številnih bičkarjih; pri večini rastlin in pri vseh višjih živalih pa so ženske jajčne in moške semenske celice po velikosti različne (oogamija). Pri živalih nadalje razlikujemo notranjo oploditev v telesu samice po predhodnem parjenju in zunanjo oploditev zunaj telesa samice (npr. pri večini rib). Pri cvetnicah pride najprej do oprašitve (opraševanje).

Sorodna gesla: amfimiksa | bičkarji | celica | cvetnice | diploiden | gametogonija | haploiden | konjugacija | oogamija | opraševanje | paritev | pelod | plod | rastline | seme | zigota | žrebec
2. medicina: fertilizacija, fekundacija, združitev semenčice in zrelega jajčeca po spolni združitvi; navadno se združita v jajcevodu. Ko glava semenčice prodre v jajčece, se jajčece obda z ovojnico, ki preprečuje vstop drugih semenčic. Oploditev je končana, ko se jedro semenčice zlije z jedrom jajčeca v novo jedro, ki ima polno število človeških kromosomov. Z ugnezditvijo celice se začne nosečnost.

Sorodna gesla: avtogamija | embrionalna vrečka | jajčece | nosečnost | spolna združitev | zanositev | zaskok


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek