mirovno gibanje, označitev za politično in socialno heterogeno družbeno protestno gibanje proti oboroževanju in za ohranitev miru. Prve pacifistične pobude religioznih združenj in meščansko-liberalnih krogov so se rodile v prvih desetletjih 19. st. Konec 19. st. so bila zaradi naraščajoče vojne nevarnosti v več evropskih državah ustanovljena mirovna društva in lige; sklicanih je bilo tudi več kongresov oz. konferenc; od 1897 podeljevanje Nobelove nagrade za mir. Spomin na obe svetovni vojni in predvsem jedrska grožnja človeštvu so po 1945 okrepili prizadevanja za mir med narodi (gibanje velikonočnih pohodov, protesti proti ponovni oborožitvi ZRN, proti oboroževalni tekmi med zvezo NATO in Varšavsko zvezo). Od 1948 so v Franciji, v vzhodnoevropskih državah, pozneje pa tudi drugod institucionalizirali Gibanje privržencev miru s stalnim komitejem (predsednik F. Joliot), spet več svetovnih kongresov; julija 1958 v Stockholmu kongres o razorožitvi. V OZN so z deklaracijo obvezali države k »miroljubni in aktivni koeksistenci«. Po t. i. dvojnem sklepu NATA (1979) in ameriški odločitvi za strateško obnovo (1981) je nastalo v z. Evropi in ZDA »novo mirovno gibanje«; zavzelo se je za nadzor nad oboroževanjem in razorožitev, pa tudi za politiko popuščanja; nastale so nove oblike mirovnih protestnih akcij (žive verige, protestne blokade s sedenjem). V Sloveniji se je mirovno gibanje posebej razmahnilo v pripravah na svetovno mladinsko mirovno konferenco februarja 1936 v Bruslju in mladinski kongres 31.8.–7.9.1936 v Ženevi; slovenska delegacija se ga ni udeležila zaradi nasprotovanja katoliškega združenja Pax Romana. 1940 je bil v Beogradu mirovni kongres jugoslovanskih akademikov. Po drugi svetovni vojni se je mirovno gibanje izražalo v obliki protijedrskih, protikolonialnih in razorožitvenih gibanj; mirovno vzgojo so gojili klubi OZN. Mirovno gibanje se je v 80. letih institucionaliziralo v okviru mladinske organizacije, skušalo uveljaviti civilno služenje vojaščine; 1990 doseglo vključitev mirovnih tem v programe novih političnih strank, vendar vodilna osebnost mirovnega gibanja Marko Hren na volitvah kljub temu ni uspel. 1991 ustanovljen Mirovni inštitut in oblikovana deklaracija za mir (tik pred izbruhom slovenske osamosvojitvene vojne).
Dostopnost