Mohamed (Muhammad, arabsko, ‘slavljeni’), ustanovitelj islama, *ok. 570 Meka, †8.6.632 Medina; vzgojil ga je njegov stric Abu Talib. Verjetno se je udeleževal trgovskih karavanskih potovanj in se v 25. letu poročil z vdovo nekega trgovca, Hadidžo. 610 je doživel poklicanje in bil od takrat deležen več razodetij, katerih jedro sta edinost Boga Stvarnika in poslednja sodba. Razodetja je najprej oznanjal v krogu zaupnikov, nato pa v Meki začel delovati kot božji odposlanec. Ker je novi nauk v njegovem rojstnem mestu naletel na hud odpor, se je Mohamed s svojimi privrženci 622 odločil za hedžro, tj. za izselitev v Medino, kjer so ga priznali za preroka in političnega voditelja skupnosti. Tam je še naprej izpopolnjeval svoj nauk, predvsem njegovo pravno plat, in določil obredje, zaradi katerega se je njegova skupnost vse bolj odmikala od judovstva, krščanstva in poganstva. 630 je končno lahko vstopil v Meko kot zmagovalec, tamkajšnje svetišče, Kaabo, pa povzdignil v romarsko središče vseh muslimanov. V času njegove smrti je novi nauk sprejelo že skoraj celotno prebivalstvo Arabskega polotoka. Mohamed je svoje poslanstvo razumel kot »pečat«, tj. kot delo poslednjega med preroki, poklicanega za to, da Arabcem posreduje božje razodetje v njihovem lastnem jeziku (pozneje zapisano v Koranu).

Sorodna gesla: Abdalah | Abu Bakr | Abu Talib | Ajša | Alah | Ali Ibn Abi Talib | časovno štetje | Fatima | Hadidža | Hadit | hedžra | islam | Kaaba | kalif | Koran | Kuraiši | mavlid | Medina | Mojzes | Osman | preroki | religija | sajid | Suna | Svetišče na skali


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek