Baden-Württemberg [bádən-vírtəmberg-], tretja največja nemška zvezna dežela, 35.752 km2, 10,6 mln. preb., glavno mesto Stuttgart; nastala po referendumski odločitvi 1951. Sestavljajo jo različne naravnopokrajinske enote: na J in JV večji del alpskega predgorja (Zgornja Švabska) in pokrajina ob Bodenskem jezeru (terciarni, kvartarni nanosi), na JZ, Z, SZ Schwarzwald, Zgornjerensko nižavje, Kraichgau in Odenwald (kristalinske kamnine), v osrednjem delu južnonemška stopnjasta pokrajina (jurski apnenci, pisani peščenjaki). Večje reke so Donava, Ren, Neckar. Zelo razl. podnebje, najtoplejša in najsušnejša območja v Nemčiji v Zgornjerenskem nižavju (Kaiserstuhl), za višje dele Schwarzwalda in Švabske Jure značilno vlažno, mrzlo podnebje. 37 % ozemlja pokriva gozd (poleg Bavarske najbolj gozdnata zvezna dežela). 264 preb./km2, 45 % protestantske, 47 % rimskokatoliške vere. Po drugi svetovni vojni imigracijsko območje (število prebivalcev se je 1950–90 povečalo za 45 %). Univerzitetna mesta: Freiburg im Breisgau, Heidelberg, Karlsruhe, Konstanz, Mannheim, Stuttgart, Tübingen, Ulm. Gospodarsko zelo razvita in industrializirana zvezna dežela, predvsem jeklarstvo, strojna, avtomobilska, elektroindustrija (Daimler-Benz, Bosch); večja industrijska območja: Stuttgart z okolico, Mannheim, Heilbronn, Ulm (avtomobilska industrija), Friedrichshafen (letalska industrija), Villingen-Schwenningen (urarska industrija). Ok. 30 % industrijskih izdelkov za izvoz. V 90. letih brezposelnost tretjino manjša od nemškega povprečja. Kmetijstvo v vseh delih, v Schwarzwaldu in Allgäuu predvsem živinoreja (pašništvo), v Markgräflerlandu, württemberškem delu Frankovske, na Kaiserstuhlu vinogradništvo, pridelovanje zelenjave ob Bodenskem jezeru in v pokrajini Filderebene j. od Stuttgarta, v Schwetzingenu pridelovanje belušev. Prometno prehodno območje, pomembna avtocestna povezava med Mannheimom in Baslom ter Mannheimom in Stuttgartom oz. Ulmom in druga od Heilbronna prek Stuttgarta do Siegna. Turizem razvit predvsem v Schwarzwaldu.
Zgodovina: zgodnja keltska poselitev, nato območje rimskega kulturnega vpliva (limes, decumates agri). Ob preseljevanju ljudstev (ok. 260) so se tam naselili alemanski Švabi (pokristjanili so jih Franki; samostani Sankt Gallen, Reichenau). Ok. 496 jih je premagal Klodvig I. in severni del današnjega Baden-Württemberga priključil k frankovski državi; j. del je zaprosil za varstvo vzhodnogotskega kralja Teoderika Velikega, pozneje (536) kljub temu prišel pod oblast Frankov. Škofija Konstanz središče Alemanov. Med vpadi Ogrov spet vzpostavljena 744 razpuščena (Karlman) švabska vojvodina (1138–1254). Po izumrtju Staufovcev (1264), ki so ustanovili dve tretjini mest, je območje razpadlo na več cerkvenih in posvetnih posesti, večji samo habsburška in württemberška. Pozneje pomembni še badenski mejni grofje, ki so med vladavino Napoleona I. (skupaj z Württemberžani) omogočili nastanek osrednjih nemških dežel Württemberg in Baden. V poznem srednjem veku s prevlado Württemberžanov konec dualizma med Habsburžani in Württemberžani. 1803 Württemberg kneževina, 1806 kraljevina, 1871 del nemškega cesarstva.
Zgodovina: okoli Zgornjega Rena je iz posesti Zähringov nastal Baden (od 12. st. mejna grofija); 1535–1771 razdeljen na Baden-Baden in Baden-Durlach, 1803 postal kneževina, 1806 nadvojvodina. Z ustavo iz 1818 je badenska dežela postala najliberalnejša nemška dežela v 19. st. 1848 središče revolucije (F. K. F. Hecker, G. von Struve). Vstajo so zatrle pruske čete in deželo zasedle do 1851, 1871 priključena k nemškemu cesarstvu. Po 1945 so jo zasedle ameriške in francoske sile; dežela Baden-Württemberg je formalnopravno nastala 17.5.1952 z razpustitvijo starih dežel oz. proti koncu 1953, ko je dobila novo ustavo.
Dostopnost