silikati [latinsko], soli ortosilicijeve kisline (silicijeva kislina) in njenih kondenzacijskih produktov (polimernih oblik); raznolike skupine mineralov, ki skupaj s kremenom (SiO2) sestavljajo ok. 95 % zemeljske skorje; navadno so zelo trdi in se ne raztapljajo v nobenem anorganskem ali organskem topilu (izjema je vodno steklo v vodi). Njihove strukture so zelo raznolike; osnova je enostavni tetraeder ortosilicijeve kisline. S povezavo tetraedrov nastanejo verige, obroči, trakovi, listi (plasti) in prostorske mreže, ki vplivajo na fizikalne lastnosti snovi, npr. na nastajanje luskinic pri lojevcu, cepljenje sljude v lističe, vlaknatost azbesta. Sposobnost nabrekanja gline s plastovito strukturo (kaolinit, montmorillonit) je posledica vključevanja vode med plasti Si–O. Umetno pripravljeni silikati kot zeoliti so že nekaj let pomembni ionski izmenjevalci, mehčalna sredstva in molekulska sita.

Sorodna gesla: allanit | azbest | disten | habazit | kremen | lievrit | lojevec | ormosili | silicij | silicijeva kislina | skapolit | sljuda | vodno steklo | zeolit


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek