barvna metrika (kolorimetrija), veda, ki se ukvarja z metodami za vrednotenje barv. Pri tem moramo razlikovati barvne dražljaje, barvne učinke in barvne vtise ali doživetja. Barvni dražljaj je svetloba, ki jo oko zaznava, tako da nastane ustrezni barvni učinek (barvna valenca). Barvni učinek sestavljajo trije živčni signali v ustreznem razmerju. Možgani jih po pridobljenih izkušnjah prepoznajo in oblikujejo nov, enovit barvni vtis, ki mu v širšem pomenu pravimo barva. Pri tem obravnavajo vse učinke, ki jih oko hkrati zaznava, kar vodi do številnih psiholoških pojavov (simultani kontrast, barvna konstanca). Barva ali barvni vtis je torej doživetje, ki nastane zaradi zlivanja in ločevanja svetlobnih vtisov, in tega ne znamo niti opisati niti meriti. Zato pa barvna metrika lahko vrednoti oz. opisuje izolirane barvne vtise in še zlasti vse posamezne barvne učinke, kot nastanejo v očesu. To pomeni, da pri znani spektralni sestavi barvnega dražljaja določi ustrezno razmerje živčnih signalov, ki v očesu tvorijo barvni učinek. Barvni učinek opisujejo z razl. metodami, mdr. tudi z barvitostjo ali barvnostjo, nasičenostjo in svetlostjo, ki pripadajo izbranemu barvnometričnemu sistemu. Barvne učinke vrednotijo s kolorimetri. To so spektrofotometri ali triobmočni fotometri. Najprej izmerijo spektralni ali triobmočni sestav svetlobe, ki jo predmet prepušča ali odbija. Dobljene vrednosti računalnik preračuna v ustrezni barvnometrični sistem. Ta mora biti tako zasnovan, da lahko opiše vse barve, ki jih vidimo. Barvno metriko so teoretično utemeljili 1931, praktično in vsestransko uporabna pa je postala šele z uvedbo dovolj zmogljivih mikroračunalnikov v prvi polovici 80. let.
Dostopnost