kristal [grško krystallos, ‘led’, iz kryos, ‘mraz’], trdna snov, v kateri so gradniki (atomi, molekule) mrežasto urejeni. Po fizikalnih in kemičnih lastnostih se zelo razlikujejo: lahko so prozorni ali popolnoma neprozorni, brezbarvni ali obarvani, zelo trdi ali krhki, njihove lastnosti so lahko odvisne od smeri (anizotropnost). Kristali imajo navadno ravne mejne ploskve, ki se sekajo pod določenimi koti (sladkor, sol). Lastnosti kristalov določa kristalna mreža, ki jo sestavljajo enake enote – osnovne celice. Ločimo 230 kristalnih mrež, ki sestavljajo 32 simetrijskih razredov. Ti so združeni v sedem kristalnih sistemov (singonij). Sistem s tremi pravokotnimi osmi enake dolžine je kubični sistem. V tetragonalnem sistemu je ena od stranic daljša ali krajša od drugih dveh, ki sta enako dolgi, vse pa so med seboj pravokotne. Heksagonalni in trigonalni sistem imata za osnovno ploskev šesterokotnik oz. trikotnik. Vsebujeta tri osi (a1, a2, a3), ki med seboj oklepajo kot 120°, četrta (c) pa je nanje pravokotna. Osi v (orto)rombičnem sistemu so različno dolge in med seboj pravokotne. Monoklinski sistem ima tri različno dolge osi, med seboj sta pravokotni dve izmed njih. V triklinskem sistemu so vse osi različno dolge in stojijo pod različnimi koti. Realni kristali se od idealnih ločijo po številnih napakah v zgradbi. Napake v kristalih so območja, na katerih se razporeditev gradnikov ne ujema s periodično razporeditvijo v idealnem kristalu. Na nekaterih mestih manjkajo atomi, drugod so atomi vrinjeni v mrežo na neprava mesta ali pa mesto zasede atom nečistoče, tj. atom kakšne druge snovi. S pazljivim gojenjem kristalov lahko naredijo zelo čiste monokristale, ki so lahko mikroskopsko majhni ali pa zavzemajo več dm3 prostornine. Kristali nastanejo pri kristalizaciji: 1. iz raztopin z izparevanjem ali ohlajanjem. Ta postopek se uporablja za čiščenje in ločevanje snovi (frakcionirna kristalizacija); 2. z ohlajanjem talin. Kristali nastanejo pri strjevanju, tj. faznem prehodu iz kapljevinskega v trdno agregatno stanje (npr. pri zmrzovanju vode, strjevanju kovin in zlitin, procesih pri tvorbi kamnin v geološki zgodovini Zemlje); 3. s kemijskimi reakcijami, posebej pri obarjanju iz raztopin ali pri reakcijah med plini; 4. z ohlajanjem nekaterih plinov, pri katerih poteka fazni prehod, ki je nasproten sublimaciji. V splošnem velja, da so kristali tem večji in tem pravilnejši, čim bolj počasen je proces (npr. ohlajanje plina) njihovega nastajanja.
Dostopnost