Stirlingov motor [stə̀rling- ∼], vrsta motorja na vroč zrak, ki ga je 1816 izumil škotski duhovnik Robert Stirling. Po začetnih uspehih se (zaradi večje moči tedanjih parnih strojev) ni močneje uveljavil, 1930–60 pa so ga intenzivno razvijali pri nizozemski družbi Philips. Delovna snov v motorju je zrak (pri poznejših helij ali vodik). Na eni strani se zaradi segrevanja razpenja, na drugi pa ohlajen krči. Pri tem nastaja razlika v tlakih. Pritiska na bata in ju izmenično potiska skupaj in narazen. Bata sta spojena z rombičnim mehanizmom, ta pa njuno gibanje spreminja v vrtenje. Zgorevanje poteka zunaj motorja. Z vročim plamenom ogreva glavo motorja. Za gorivo lahko uporablja vsa plinasta, tekoča in trdna goriva, poleg tega pa ga pogosto ogrevajo s sončno energijo; to z velikimi paraboličnimi zrcali zberejo in usmerijo v glavo motorja. V primerjavi z bencinskim motorjem ima manjšo specifično moč, izkoristek pa je precej višji (do 38 %). Zaradi razmeroma majhnega kompresijskega razmerja (2 : 1) teče izjemno mirno. Ker v njem gorivo zgoreva kontinuirano (in ne v vrsti eksplozij), je precej tišji od motorjev z notranjim zgorevanjem. Prirejen se uporablja za doseganje nizkih temperatur; uporablja se npr. za hlajenje infrardečih kamer (namesto tekočega dušika). Širšo uporabo preprečujejo težave s tesnjenjem – v njem je namreč tlak delovnega plina do 150 bar.
Dostopnost