ležaj, strojni element, ki nosi in vodi vrteče se strojne dele, npr. vrtečo se gred v mirujočem ohišju ali mirujočo os, okrog katere se vrti strojni element. Radialni ležaji ali prečni ležaji prevzemajo sile, ki so pravokotne na os vrtenja (npr. kolesa vozil, rotorji elektromotorjev); aksialni ležaji ali vzdolžni ležaji prevzemajo sile, ki delujejo vzdolž vrtilne osi (npr. potisna sila na gredi ladijskega vijaka, električen ročni vrtalnik). Pogosto sta obe vrsti združeni v radialno-aksialne ležaje, ki hkrati prenašajo obe vrsti obremenitev. Čelni ležaj prevzema obremenitev, s katero čelna ploskev gredi pritiska na podlago. Preprost čelni ležaj je npr. luknja (vdolbina) v kovinski plošči, v kateri se vrti konec gredi. Deluje kot aksialni in radialni ležaj. Podoben je koničasti ležaj, pri katerem drsa ostra konica gredi po konični vdolbini, ki je vbrušena v trdo podlago (pri urah in merilnih instrumentih npr. iz poldragih ali dragih kamnov, kot npr. rubin ali sintetični safir); prenaša vzdolžne in prečne sile. Pri drsnem ležaju se uležajeni del osi ali gredi vrti in drsi po veliki površini v prilagojeni okroglini, izdelani iz ležajnih materialov. Zaradi velike nosilne površine lahko prevzema znatne radialne sile. Kljub preprostosti se veliko uporabljajo, npr. za uležajenje ročične gredi in ojnice. Za zmanjšanje trenja je potrebno stalno mazanje, pogosto z oljem. Posebej majhno je trenje pri kotalnih ležajih, saj tam namesto drsnega deluje kotalno trenje, ki je veliko manjše. Kotalni ležaji so sestavljeni iz notranjega in zunanjega ohišja, med katerima se vrtijo odvalna telesa (kroglice ali valjčki). Stična ploskev je veliko manjša kot pri drsnih ležajih. Izdelujejo jih kot radialne, aksialne in razl. kombinacije. Ob vgraditvi jih namažemo z mastjo za ležaje, poznejše mazanje navadno ni potrebno. Zaradi dobrih lastnosti so zelo razširjeni. Zelo majhno je trenje pri zračnih ležajih, ki so po obliki podobni drsnim ležajem. V (zelo majhen) prostor med ležajno skodelico in površino gredi vstopa zrak pod tlakom, tako da se uležajeni del gredi giblje na zračni blazini brez mehanskega trenja; mazanje in hlajenje zaradi majhnega trenja ni potrebno; omogočajo vrtilne hitrosti do 100.000 obr./min (npr. za hitrovrteče elektromotorje, vrtavke v žiroskopskih napravah). Za nepopolno vrteče se dele (npr. fizično nihalo, prečka analitske tehtnice) se uporabljajo nožni ležaji, pri katerih leži oster rob gibljivega dela v plitvem žlebu, vrezanem na ležajni plošči. Vzmetni, vzmetno-tračni, križno-vzmetni ležaji in ležaji s torzijskim trakom se uporabljajo za obešanje krožno nihajočih (za omejeno vrtilno gibanje) teles. Narejeni so iz vzmetnih trakov ali žice, ki je na eni strani vpeta. Pri njih zunanjega trenja ni, delujeta pa povratna sila in notranje trenje v traku ali žici.
Dostopnost