Južna Tirolska (Südtirol [zídtirol]), prvotno označitev za del Tirolske j. od gorskih prelazov Brenner in Reschenscheideck, pozneje označitev za italijanski provinci Bolzano in Trento (Zgornje Poadižje–Južna Tirolska) oz. v ožjem pomenu le za nemško govorečo provinco Bolzano, tj. območje severno od Chiuse di Salorno (nemško Salurner Klause), imenovano tudi nemška Južna Tirolska (nemško Deutsch Südtirol ali Oberetsch). Obsega porečje Adiže, Isarca in Rienze, j. pobočja Ötztalskih in Zillertalskih Alp, Ortles in Dolomite. T. i. italijanska Južna Tirolska, provinca Trento (nekdaj nemška Welschtirol), sega do pogorja Adamello-Presanella, Gardskega jezera in Monti Lessinov. Značilno je sadjarstvo in vinogradništvo, dobro razvit turizem in gost tranzitni promet prek alpskih prelazov, izkoriščanje vodne energije, industrija v okolici Bolzana.
Zgodovina: Južna Tirolska je bila z mirovno pogodbo v Saint-Germainu (10.9.1919) skladno z londonskim sporazumom (26.4.1915), ki so ga sklenile Rusija, Velika Britanija, Francija in Italija, odvzeta Avstriji in dodeljena Italiji, kljub večinskemu nemškemu prebivalstvu (po popisu iz 1910 je bilo na Južnem Tirolskem 215.800 nemško govorečih prebivalcev, 16.600 Italijanov in 6000 Ladinov) ter kljub mirovnemu programu Th. W. Wilsona, ki je razglašal pravico do samoodločbe narodov. Kljub italijanskim obljubam o avtonomiji je Južna Tirolska prišla pod centralistično italijansko državo, 1926 so jo razdelili na provinci Bolzano in Trento. V začetku liberalen odnos do nemške manjšine je pod fašizmom prešel v asimilacijsko politiko, po priznanju meje pri Brennerju je Hitler junija 1939 podpisal berlinsko pogodbo o preseljevanju, s katero je nemški manjšini ponudil pravico do nemškega državljanstva in v treh letih predvidel njeno izselitev v Nemčijo. Od 185.000 preb. Južne Tirolske, ki so se odločili za nemško državljanstvo (od tega 166.000 iz province Bolzano), se jih je dejansko izselilo le 75.000. Po drugi svetovni vojni (1946) je pariška mirovna konferenca zavrnila referendum Južnih Tirolcev o priključitvi k Avstriji, pariški sporazum Gruber-De-Gaspari (5.9.1946), ki je bil dodatek k mirovni pogodbi zaveznikov z Italijo (10.2.1947), pa jim je zagotovil popolno enakopravnost z Italijani v okviru posebnih ukrepov za varstvo etničnih značilnosti, kulturni in gospodarski razvoj, prebivalcem province Bolzano izvajanje avtonomne zakonodajne in izvršilne oblasti ter revizijo državljanske opcije iz 1939. Rezultat obnovljenih pogajanj med Italijo in Avstrijo 1966–69 je bil t. i. južnotirolski sporazum, ki je v bistvu potrdil sporazum iz 1946. Ladinska manjšina je 1971 dobila avtonomen status in s tem pravico do varovanja jezika in kulture.
Dostopnost