vrtalni postopki, postopki, ki se uporabljajo za geološke globinske raziskave, pri iskanju surovin, izkoriščanju geotermalnih vodnih virov ter črpanju nafte in zemeljskega plina. Klasični postopek z vrtalno krono (ali svedrom) se uporablja pri vrtanju v zemljo in manj trde kamnine ter pri nižjih temperaturah. Vrtalno krono sestavlja več okroglih plošč. Nameščene so poševno na smer vrtanja. Plošče se ločeno vrtijo in z rezili strgajo kamnino. Vrtalno glavo vrti in potiska kovinsko drogovje, pritrjeno na vrtalni stolp. Med vrtanjem ga lahko podaljšujejo. Drogovje navadno sestavljajo votle cevi; po njih se dviga zdrobljena kamnina. Pri raziskovanju geološke sestave tal uporabljajo votel sveder v obliki cevi z ostrimi rezili na robovih. Ta odreže valjast vzorec kamnine. Vzorec se ujame v notranjosti cevi. Ko cev dvignejo, izrinejo iz nje vzorec; ta natančno prikaže sestavo in razporeditev plasti v kamnini. Za hladnejše kamnine (do 200 °C) ima vrtalna krona rezila iz volframovega karbida, pri višjih temperaturah pa uporabljajo svedre, ki so obdani z diamantnim prahom. Tako je mogoče vrtati do globine 3000 m. Za večje globine in vrtanje v trdo in vročo podlago uporabljajo talilno vrtanje, tj. postopek, ki so ga razvili v laboratoriju v Los Alamosu (Los Alamos Scientific Laboratory/LASL) kalifornijske univerze. Talilni sveder je izdelan iz težkih kovin. Navadno uporabijo molibden in volfram, ker imata tališči pri 2610 °C oz. 3380 °C, tj. precej nad tališčem bazalta (ali katere druge kamnine, v katere navadno vrtajo; bazalt se npr. tali že pri ok. 1200 °C). Sveder segrejejo na 1400 °C. Pri vrtanju v eruptivne kamnine se stena vrtine zaradi visoke temperature svedra stali in nato (ko se sveder spusti globlje) ponovno strdi. Tako dobijo vrtino s trdno, gladko in ravno steno iz pretaljene kamnine (glazure); pogosto je stena tako trdna, da je ni treba dodatno ojačiti, vstavljati cevi ali obdajati z betonskim plaščem.
Dostopnost