nemška umetnost, poleg francoske in italijanske je nemška umetnost močan dejavnik v razvoju zahodnoevropske umetnosti. Nemška umetnost sicer sama ni uvajala novih slogovnih obdobij, je pa velikokrat privzete pobude v plodovitem dialogu vračala kot močne spodbude ali pa so te doživele prav v tem okolju največji razcvet. V primerjavi z italijansko ali francosko umetnostjo je nemška umetnost manj enovita zaradi deležev posameznih pokrajin in ljudstev. Dolga obdobja je npr. segala na evropskem vzhodu in severu tudi v slovanske in skandinavske dežele. Upoštevati je treba tudi, da je nemška umetnost ostala tudi v tistih deželah, ki so se odcepile in pripadle drugim državam (Alzacija) ali pa postale samostojne (Švica, Avstrija). Karolinška umetnost kot skupna stopnja pred francosko in nemško umetnostjo se je ohranila samo v nekaterih stavbah (npr. dvorna kapela v Aachnu) in kultnih predmetih (rezbarski izdelki v slonovini, knjižno slikarstvo). V stavbarstvo in upodabljanje človeka je vnesla poznoantične ter zgodnjekrščanske in bizantinske oblikovne prvine in dala linearni ornamentalni umetnosti germanskega izvora nove spodbude. Resnična nemška umetnost šele od 10. st., ko se je po delitvi frankovske države na francosko in nemško državo v vsaki posebej začel samosvoj umetniški razvoj. Ob prehodu v novo tisočletje se je nemška umetnost pod otonskimi vladarji razširila na v. del (Saško) in doživela, prežeta z duhom krščanske božje države, svoj prvi vrhunec tako v arhitekturi kot tudi v kiparstvu ter stenskem in knjižnem slikarstvu in zlatarstvu. Žarišča takratnega umetniškega razvoja so bili samostani: Magdeburg in Hildesheim za cerkveno stavbarstvo, Hildesheim tudi za velike skulpture (Bernwardova vrata); Reichenau se je odlikoval v stenskem (Sankt Georg, Oberzell) in predvsem knjižnem slikarstvu (evangeliar Otona III. in perikope Henrika II., oboje v Münchnu, Bayerische Staatsbibliothek). Monumentalna otonska umetnost je ustvarila temelje za razvoj romanike (sredina 11. st. do sredine 13. st.); v tem slogu so nastale stolnice v Speyerju, Wormsu in Bambergu z jasno razčlenjenimi prostorninami in bogatimi oblikami. V kiparstvu je prevladoval slovesno monumentalen slog. Stenske slikarije so velikokrat prekrivale cerkveni prostor v celoti. Gotika se je v nemških deželah razširila pozneje kot v Franciji. Njeni vrhunci so stolnice v Kölnu, Strasbourgu (z. del) in Fribourgu. Romansko baziliko je nadomestila gotska dvoranska cerkev. Zasnova se je širila iz Vestfalije daleč na S (Gotland), na V (Gdansk) in s stavbarji iz družine Parler tudi na J nemškega cesarstva. Poleg plemstva in Cerkve so bili tedaj naročniki tudi meščani; bili so naročniki npr. mestnih hiš (Stralsund, Münster), špitalov in mestnih župnijskih cerkev. Mojstri gotskega kiparstva so bili predvsem Gerhaert Nikolaus iz Leydna, M. Pacher, V. Stoß in T. Riemenschneider. V slikarstvu so dotlej anonimni umetniki začeli svoje stvaritve podpisovati z imenom. Umetniki, kot so bili npr. St. Lochner, K. Witz in M. Schongauer, so bili med najimenitnejšimi predstavniki nemške umetnosti sploh. A. Dürer je bil na meji med gotiko in renesanso. V svoji umetnosti je izražal napetosti, ki so obvladovale njegov čas. V Italiji je našel veliko, jasno in umirjeno obliko, za katero si je prizadeval. Kot prvi nemški umetnik je razvil samosvojo umetnostno teorijo. Z množico izjemnih sodobnikov, npr. M. Grünewaldom, A. Altdorferjom, L. Cranachom starejšim in H. Holbeinom mlajšim, je slikarstvo Dürerjeve dobe med najbolj sijočimi obdobji nemške umetnosti. Renesansa s svojim novim klasicističnim kanonom se v nemških deželah nikoli ni povsem uveljavila. Šele v baroku se je spet začel vsesplošen razcvet, najprej v stavbarstvu z razrešitvijo velikih reprezentativnih nalog v sakralni in grajski arhitekturi (npr. gradovi Pommersfelden, Brühl, Würzburg, cerkve v Weingartnu, Ottobeurenu idr.). Stavbarji: J. B. Fischer von Erlach, bratje Asam, A. Schlüter, rodbina Dientzenhofer in B. Neumann so delovali mdr. na Dunaju, v Münchnu, Berlinu in Pragi. Z razcvetom slikarstva (J. M. Rottmayr, M. Altomonte, C. M. Asam) in kiparstva (A. Schlüter, G. R. Donner) je bila nato možna uresničitev celostne umetnosti kot idealne oblike likovnega izražanja. Nemški rokoko se je najpopolneje razvijal v južnonemškem prostoru. Največji dosežki so dekoracije notranjščin (F. de Cuvilliés), pohištvo in porcelan (J. J. Kändler). Prvo nemško neoklasicistično arhitekturo (neoklasicizem), Brandenburška vrata v Berlinu, je po grških zgledih ustvaril (1788) C. G. Langhans. K. F. Schinkel je bil najpomembnejši berlinski neoklasicistični stavbar, F. Weinbrenner je v strožjem slogu izoblikoval rezidenčno mesto Karlsruhe, L. von Klenze je pri münchenski Dvorani vojskovodij združil neoklasicistične in renesančne slogovne prvine. Tudi G. Semper se je v Dresdnu navezoval na izročilo renesančnega stavbarstva. V 19. st. je neoklasicizem naglo propadal; prevladovati so začele razne slogovne oblike historizma. V prvi tretjini 19. st. se je v nemškem slikarstvu razcvetela romantika; najpomembnejši slikarji so bili: C. D. Friedrich, Ph. O. Runge in M. von Schwind. Poudarjeno religiozno razumevanje umetnosti so zagovarjali nazarenci. Findesièclovska umetnost (v Nemčiji imenovana jugendstil) se je ob koncu 19. st. na vseh umetniških področjih otresla historizma in ustvarila nov izraz. Nova stvarnost je zasnovala jasne, funkcionalne oblike in usklajevala zunanjost z notranjostjo. Najmočnejše pobude za to prenovo, ki so še zdaj aktualne, je dal Bauhaus. Ekspresionizem je največji nemški umetnostni dosežek 20. st., zlasti v grafiki je pomemben tudi v svetovnem merilu (mdr. E. Heckel, E. L. Kirchner, K. Schmidt-Rottluff, F. Marc, M. Beckmann). Nemški protagonisti mednarodnega dadaizma so bili G. Grosz, K. Schwitters in M. Ernst; Ernst je odločilno sodeloval tudi pri razvoju nadrealizma. Značilna za umetnost 50. let sta bila lirična abstrakcija (W. Baumeister, J. Bissier), v avtomatizmu (tašizem in action painting) pa informel; ta je temeljil na Wolsovih izkustvih (G. Hoehme). Stvaritve A. Luthra, H. Macka, G. von Graevenitza izražajo strogo barvno in oblikovno konstelacijo op arta in kinetične umetnosti, HAP Grieshaber in H. Antes pa sta vztrajala pri figurativnem. V novejših težnjah, npr. v procesualni umetnosti, so zelo vplivni J. Beuys, K. Rinke in R. Ruthenbeck. V arhitekturi nekdanje NDR je prevladovala množična graditev stanovanj s standardiziranimi elementi in tipskimi projekti. Načrtovanje (ki ni upoštevalo želja zasebnikov) je omogočalo obnavljanje v vojni razdejanih mest s sistematsko urejenimi središči. H. in L. Grundig in njun krog so slikali v tradiciji proletarsko-revolucionarne umetnosti, prav tako W. Sitte in B. Heisig. Socialistični realizem je določal podobo človeka tudi v plastiki (W. Grzimek); W. Tübke je svojo intenzivno asociacijsko interpretacijo resničnosti izražal v slikarski maniri starih mojstrov. W. Mattheuer je krajino in človeka z metaforično nazornostjo poveličal v podobo sveta. Zunaj »uradnega« slikarstva nekdanje NDR je ostajal Gerhard Altenbourg (1926–89) s svojim meditativnim dojemanjem stvarnosti.
Dostopnost