Ljubljana, glavno mesto Slovenije, na prehodu med Ljubljanskim barjem na J in Ljubljanskim poljem na S, 275–600 m nad morjem, 258.873 preb.; s. del je ugodnejši za poselitev in kmetijstvo, Ljubljansko barje na J, nastalo zaradi tektonskega ugrezanja Ljubljanske kotline, ki še poteka, se umetno izsušuje, kar je precej spremenilo njegove značilnosti. Skozi Ljubljano teče reka Ljubljanica s kraškimi izviri pri Vrhniki in Verdu, sv. od Zaloga se izliva v Savo, ki teče po s. in v. delu mesta. Ljubljanica je v preteklosti poplavljala, zato je bil 1772–80 med Grajskim gričem in Golovcem speljan Gruberjev prekop. Zaradi lege v kotlini je za Ljubljano v hladnih mesecih značilen toplotni obrat, na leto pribl. 120 meglenih dni. Ljubljana je največje gospodarsko središče Slovenije, večina prebivalcev je zaposlena v nekmetijskih dejavnostih, vsak dan se v mesto vozi na delo ok. 50.000 ljudi. Od pribl. 157.000 zaposlenih jih 74 % dela v gospodarstvu, 26 % v negospodarstvu. Po pomenu so na prvem mestu terciarne dejavnosti s 40 %, na drugem sekundarne z 32,8 %, na tretjem kvartarne s 26,4 % zaposlenih. V industriji (živilska, kovinska, strojna, tekstilna, kemijska, farmacevtska, elektroindustrija) dela ok. 40.000 delavcev, tj. 26 % zaposlenih. Prevladujejo majhna in srednje velika podjetja. Med terciarnimi dejavnostmi je na prvem mestu trgovina s pribl. 22.000 zaposlenimi. Ljubljana je glavno prometno križišče Slovenije, stičišče krakov slovenskega cestnega križa. Je politično, kulturno, izobraževalno, zdravstveno, športno središče; v njej delujejo državni zbor, državni svet, vlada in predsednik države z vsemi upravnimi službami; v mestu so sedež univerze z 20 fakultetami, tremi umetniškimi akademijami in tremi visokimi strokovnimi šolami (Univerza v ljubljani), Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter njen Znanstvenoraziskovalni center s 15 raziskovalnimi inštituti; sedež katoliške nadškofije in slovenske metropolije. Med raziskovalnimi ustanovami sta največja Institut Jožef Stefan in Kemijski inštitut. Poleg Narodne in univerzitetne knjižnice je v mestu šest večjih in več manjših strokovnih in splošnoizobraževalnih knjižnic, več muzejev, številni likovnoumetnostni zavodi, dva arhiva in več gledališč; osrednja kulturna ustanova je Cankarjev dom; poleg Slovenske filharmonije več poklicnih orkestrov, komornih in eksperimentalnih ansamblov. Med športnimi objekti sta zlasti pomembna večnamenska dvorana Tivoli in atletski center v Šiški. Ljubljansko letališče je v 21 km oddaljenem Brniku. Na začetku 19. st. je v mestu živelo pribl. 10.000 prebivalcev. Njihovo število se je do sredine 19. st. podvojilo. Ob komasacijah 1935 je nastala t. i. velika Ljubljana. V njej je tedaj na 6500 ha površine živelo ok. 80.000 prebivalcev. 1948 je imela 98.599 prebivalcev, 1953 111.435, 1961 135.806, 1971 173.853, 1981 224.817 in 1991 267.008 prebivalcev. K njej je bilo priključenih veliko prej samostojnih obmestnih naselij. 1994 nova delitev na mestno občino (27.491 ha) in več primestnih občin.
Zgodovina: stalna naselitev na ozemlju sedanje Ljubljane oz. njene okolice se je začela s t. i. ljubljansko koliščarsko kulturo. V 12. st. pr. n. š. se je v Ljubljanski kotlini naselilo novo ljudstvo, nosilci kulture žarnih grobišč. Rimljani so v času cesarja Avgusta prvotno legionarsko taborišče spremenili v civilno naselbino Emona. Obzidje je imelo obliko pravokotnika s stranicama, dolgima 522 in 432 m, visoko je bilo 6–8 m, na njem je bilo 26 obrambnih stolpov, v njem štiri glavna vrata. Od konca 4. st. pomembno starokrščansko središče s škofom (do ok. 580); 452 n. š. so mesto oplenili Huni. Konec 6. st. so ga zavzeli predniki Slovencev; ti so svoje naselje premaknili proti grajskemu griču. Vsaj od 10. st. cerkev sv. Petra. Ljubljana se v virih prvič omenja 1144 z nemškim imenom Laibach, dve leti pozneje tudi s slovenskim imenom Luwigana, ime se omenja v zvezi z gradom; ok. 1230 je dobila status mesta; od sredine 13. st. središče Kranjske; 1335 prišla pod oblast Habsburžanov. Gospodarska moč mesta se je krepila, postalo je eno najpomembnejših habsburških trgovskih in gospodarskih središč, vse pomembnejše je bilo na kulturnem področju, v 15. st. umetniško središče, katerega vpliv je segal prek deželnih meja. 1461/62 Ljubljana spet sedež katoliške škofije. 1472 neuspelo obleganje Turkov, še prej poskusi obleganja celjskih vojakov in pozneje upornih kmetov. Vodja slovenskih protestantov P. Trubar (1508–86) je v Ljubljani deloval 1533–65, takrat je dobila stanovsko latinsko šolo, prvo tiskarno in javno knjižnico, postala je pomembno znanstveno in kulturno središče. Ustanovitev jezuitskega kolegija 1596/97 pomeni začetek visokega šolstva v mestu. Akademija operozov (1693) in Akademija filharmonikov (1701). Zaradi boljših prometnih zvez med Dunajem in Jadranskim morjem se je v mestu razživela trgovina, nastale so prve manufakturne delavnice. Za razvoj stavbarstva in umetnosti zaslužni baročni ustvarjalci, predvsem stavbenik G. Maček (1682–1745), slikarja F. Jelovšek (1700–1764), V. J. Metzinger (1699–1759), kipar F. Robba (1698–1757). V drugi polovici 18. st. se je razmahnilo narodnoprebudniško razsvetljensko gibanje, ki je uveljavljalo slovenski jezik v javnem življenju in širilo kulturna obzorja najširših množic. Na začetku stoletja so Francozi ustanovili Ilirske province (1809–1813), poleg slovenskega ozemlja so jih sestavljali še deli Tirolske, Koroške, Hrvaške, Ljubljana je postala prestolnica. Znova pomembnejša med nekajmesečnim zasedanjem svete alianse (ljubljanski kongres 1821), ki naj bi bila utrdila monarhistične režime v tedanji Evropi. Nastali so prvi industrijski obrati. Mesto je dobilo hranilnico in trgovsko šolo. Na kulturnem področju razcvet zaradi dela pesnika F. Prešerna (1800–1849) in njegovega kroga; dosežena evropska raven. 1843 je Kranjska kmetijska družba začela izdajati Kmetijske in rokodelske novice. Pod vplivom marčne revolucije 1848 krepitev narodnostnih teženj, v ospredju ideja zedinjene Slovenije. 1849 je bila do Ljubljane zgrajena železnica Dunaj–Trst. 1861–1918 sedež kranjskega deželnega zbora, od 60. let tudi sedež osrednjih slovenskih kulturnih društev (Slovenska matica, Južni Sokol, Družba sv. Cirila in Metoda idr.), strokovnih združenj, političnih organizacij. Po potresu 1895 obsežna obnovitvena dela, mesto je začelo dobivati sodobnejšo srednjeevropsko podobo (M. Fabiani); v njem se je zbiral velik del slovenskega kapitala. Od 1918 politično in upravno središče Slovenije, sedež narodne, deželne oz. pokrajinske vlade in banske uprave. Bistvena prelomnica v kulturi in izobraževanju je bila ustanovitev slovenske univerze 1919, ki je imela tudi politični pomen. Ustanovljeni so bili še Akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica, Narodna galerija, več muzejev. Iz nekdanjega Deželnega muzeja je nastal Narodni muzej, iz tega pozneje Etnografski in Prirodoslovni muzej. 1928 je bil ustanovljen slovenski radio. Številna nova poslopja, regulacija Ljubljanice in urbanistični razvoj od 30. let upravičujejo vzdevek »Plečnikova Ljubljana« Pomen mesta kot slovenske prestolnice je potrjevalo deset konzulatov (1937). 11.4.1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Manjše politične skupine so se povezale v Osvobodilno fronto (OF), najvplivnejša je bila Komunistična partija; okupator je zaradi uspehov svojih nasprotnikov spomladi 1942 mesto obdal z bodečo žico. Po kapitulaciji Italije je 8.9.1943 Ljubljano zasedla nemška vojska. Nasprotniki OF so med nemško zasedbo ustanovili novo oboroženo formacijo, Slovensko domobranstvo. Partizanske enote so v Ljubljano prišle 9.5.1945. Od takrat do prvih večstrankarskih volitev 1990 je javno in politično življenje obvladovala KP oz. Zveza komunistov. Poleg predvojnih tovarn, ki so zlasti v Mostah in na Viču (Saturnus, Kolinska, Tobačna Ljubljana), so na obrobju mesta zrasli številni industrijski obrati; razmahnila se je trgovina. Po drugi svetovni vojni se je podoba mesta zelo spremenila; največ stanovanjskih sosesk je v s. in v. delu. Večina procesov in dogodkov, ki so vplivali na odpravo enostrankarske ureditve, je povezana s prestolnico; eden najodločilnejših je bil proces proti četverici pred vojaškim sodiščem na Roški cesti, saj je mobiliziral vso slovensko demokratično javnost. Na podlagi referendumske odločitve o osamosvojitvi je slovenska skupščina 25.6.1991 sprejela deklaracijo o neodvisnosti in naslednji dan slovesno razglasila neodvisnost. Ljubljana je postala mednarodno priznana prestolnica samostojne države 15.1.1992, ko je večina držav ES priznala samostojnost Slovenije; zdaj so v mestu številna tuja diplomatsko-konzularna predstavništva.
Umetnostna zgodovina: romanska cerkev sv. Jerneja v Šiški; gotska cerkev Simona in Juda na Viču; grad (začetek 12. st., sedanja podoba iz 15./16. st.), gotska grajska kapela sv. Jurija, poslikana z grbi kranjskih deželnih glavarjev (1727); v zasnovi renesančno škofijsko palačo je gradil A. Prygl Tyffernus (1512), arkadno dvorišče je baročno (1695), j. trakt iz 1733, fasado je v kitastem slogu preoblikoval L. Hofer (1770–80); renesančna sta še stavba Codellijevega kanonikata (nastala po potresu 1511) in grad Fužine v Polju (1528–57), zgrajen za družino Khissl; iz 17. st. so prve baročne stavbe ali barokizacije starejših poslopij, npr. poznogotske šentjakobske cerkve (1613–15), kapela sv. Frančiška Ksaverija z bogato štukaturo je bila prizidana 1667–70, tabernakeljski veliki oltar je delo F. Robba (1728–32), stranski, atribuirani v delavnici L. Misleja, so okrašeni s kipi A. Pozza, J. Contierija, F. Robba, F. Rotmana, oltarne slike so naslikali N. Bambini, B. Liberi, F. K. Remb, M. Langus, P. Künl, oltarna freska je delo J. Wolfa (1869), freske v stropnih medaljonih J. Šubica (1886); frančiškanska, prej avguštinska cerkev Marijinega oznanjenja (1646–60) je zgrajena po zgledu rimskih jezuitskih cerkva, veliki oltar ustvaril F. Robba (1738), oltar Svetih treh kraljev M. Kuša (1690–91), oltarne slike so mdr. stvaritve V. J. Metzingerja, A. Herrleina, M. Langusa, freske na obokih je naslikal M. Sternen (1935–36); v drugi polovici 17. st. sta bili zgrajeni florijanska cerkev in cerkev v Štepanji vasi, notranjost slednje sta v iluzionistično celoto izoblikovala F. Jelovšek in H. M. Löhr (1744); med posvetnimi stavbami iz 17. st. je arhitekturno pomemben Stiški dvorec. Baročne stavbe iz 18. st. so stolna cerkev sv. Miklavža (1700–08), zgrajena po načrtu A. Pozza, s poslikavo G. Quaglia (1703–06, 1721–23), kupolo, 1841 zgrajeno na mestu prvotne navidezne, je poslikal M. Langus (1843–44), kipi emonskih škofov so stvaritve A. Pozza (1713), oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe (1745), moderni dopolnitvi sta škofov prestol (1952) in preureditev Križeve kapele J. Plečnika; stavba semenišča (1708–22), zgrajena po načrtih C. Martinuzzija, portal (1714) je delo L. Misleja in A. Pozza, celostno podobo čitalnice so ustvarili z iluzionističnimi freskami G. in D. Quaglio (1721–23), s pohištvom J. Wer (1725); križevniška cerkev Marije Pomočnice je zgrajena po beneških zgledih, po načrtu D. Rossija (1714–15), v oltarjih so slike M. Altomonteja in A. Schoonjansa; uršulinska cerkev sv. Trojice (1718–26) je slogovno splet severnoitalijanskih palladijskih in rimskih borrominijevskih vplivov, veliki oltar je naredil F. Robba (1744), v stranskih so slike V. J. Metzingerja; zdajšnja šentpetrska cerkev (1729–30) je zgrajena po načrtih G. Fusconija, moderno fasado z mozaičnimi medaljoni H. Vurnik je zasnoval I. Vurnik (1938–40), oboke je poslikal F. Jelovšek, naslikal je tudi oltarno podobo Sveta družina za veliki oltar, druge slike so delo V. J. Metzingerja. Posvetna arhitektura je doživljala razcvet sredi 18. st., ko so C. Martinuzzi, M. Perski, C. Zulliani gradili ali baročno preoblikovali številne hiše in palače; novo mestno hišo sta postavila C. Martinuzzi in G. Maček (1717/18), od gotske predhodnice sta se ohranila kipa Adama in Eve s pročelja, ki ju je ustvaril J. Lipec (ok. 1486); v začetku 18. st. je bil preoblikovan Tivolski grad oz. grad Podturn, ok. 1720 Cekinov grad; med dvorce sodijo še Codellijeva graščina (17. st.) s freskami F. Jelovška (1734) v kapeli, Desselbrunnerjev dvorec na Selu, ki ga je zgradil L. Prager (1762–65), v kitastem slogu je bila zasnovana Gruberjeva palača (1773–82), zgrajena po načrtu G. Gruberja, s kapelo, za katero je oljne stenske slike naslikal M. J. Schmidt (ok. 1780). Neoklasicistične stavbe z začetka 19. st. so Friedl-Recharjeva hiša (1794), ki jo je postavil A. Menini, Souvanova hiša (1826), fasada Auerspergove palače (F. Coconi), Kazina (1836–37). Historizem: Kolizej (1845–46, J. Withalm), kavarna Evropa (1867–69, C. Tietz), Realka (1871–74, A. Belloni), trnovska cerkev (1854–55, J. Schöbl), cerkev na Taboru (1881–83, A. Wagner), cerkev na Rakovniku (1904–24, M. Ceradini), jezuitska cerkev na Poljanah (1912–14, A. Werner), Narodni muzej (1881–85, W. Resori, V. Treo, stropne slike v avli in na stopnišču brata Šubic), stavba opere (1890–92, J. V. Hráský, A. A. Hruby, plastike A. Gangl), Narodni dom (1894–96, F. E. Skrabout), palača deželne vlade (1895–97, E. Förster, zgodovinske freske G. A. Kos, 1939–40), stavba filharmonije (1888–91, A. Wagner), poslopje univerze (1896–1902, J. V. Hrasky, J. Hudetz), Filipov dvorec, Kresija (1996–98, L. Theyer), sodna palača (1898–1902, A. von Spindler); iz obdobja secesije Urbančeva hiša (1902–03, F. Sigmundt, interier Vancaš), Mestna hranilnica (1903), hotel Union (1903-05), današnji Dom zadružne zveze Slovenije (1907–08, Vancaš); Fabianijev delež je urbanistična zasnova dela okoli Miklošičeve ceste in Slovenskega trga, med stavbami Krisperjeva hiša na Ajdovščini (1902–05), Kleinmayer-Bambergova hiša (1906–07), Mladika (1904–07); C. M. Koch je najbolj barvit v stvaritvah na fasadi stavbe na Prešernovem trgu (1904), stavbe Kmečke posojilnice v Trdinovi ulici (1906), hiš v Tavčarjevi in Dalmatinovi ulici; zanimiva sta Zaninovičev Zmajski most (1901) in Drama Slovenskega narodnega gledališča (1909–11, A. Graf); javni parki so nastajali po načrtih arhitektov in mestnega vrtnarja V. Heinica. Za obdobje med obema vojnama so pomembne stvaritve I. Vurnika, Zadružna gospodarska banka (1922) in Sokolski dom na Taboru (1923–25), in J. Plečnika, urbanistična ureditev mestnih delov in stavba Vzajemne zavarovalnice (1928–30), Narodna in univerzitetna knjižnica (1936-41), uršulinska gimnazija (1939–41), notranjost ZTOI (1925–27), Peglezen (1933–34), tržnica (1940–44), centralni stadion (1925–35), Žale (1938–40), nova šišenska cerkev (1925–30), cerkev v Črni vasi (1937–39), stara šišenska cerkev (1933–36). Poleg naštetih še funkcionalistični Nebotičnik (1930–33, V. Šubic) in Meksiko (V. Šubic), Slavija (1935, I. Medved), stavba Bate (1935–39, F. Lušičić), hotel Slon (1935–37, S. Rohrman), Dukičevi stanovanjski bloki (J. Sivec), Rdeča hiša (V. Mušič). Po drugi svetovni vojni: poslopje skupščine (1954–58, V. Glanz, kiparski okras Z. Kalin, K. Putrih), Gospodarska zbornica Slovenije (1954/55, E. Medvešček), stavba Impexa (1953–55, O. Jugovec), Metalka (1959–63, E. Mihevc), Gospodarsko razstavišče (1954–58, B. Simčič, M. Šlajmer, M. Mihelič), Astra (1963–70, S. Sever), stolpnica SCT in nova pošta (1972–78, M. Mihelič), Trg revolucije s stavbo Maximarketa, stolpnicama in Cankarjevim domom (1960–82, E. Ravnikar), Kraigherjeva ploščad (1969–88, J. in M. Lajovic), UKC (1965–77, S. Kristl), draveljska cerkev in nove Žale (1982–88, M. Mušič), prizidek ZRMK (1981–84, T. Medvešček), stanovanjski hiši v Igriški ulici (1981–83, J. Koželj), interieri lokalov in prenovitev Modne hiše (M. Pogačnik). Javni spomeniki: Valvasorjev Marijin steber (1681), Narcisov vodnjak (F. Robba), znamenje sv. Trojice (1722, L. Mislej, F. Robba), Vodnjak kranjskih rek (1743–51, F. Robba), spomeniki Valvasorju (1994–96, A. Gangl), Valentinu Vodniku (1887–89, A. Gangl), Prešernu (1900–05, I. Zajec), Trubarju (1908–10, F. Berneker), herme glasbenikov in slavistov (1932–61, izdelava L. Dolinar, J. Gorše, Z. Kalin, po načrtih J. Plečnika), grobnica herojev (1949–52, E. Mihevc, B. Kalin), Ilegalec (1952, E. Mihevc, F. Smerdu), spomenik pri sv. Urhu (B. Kobe, K. Putrih, Z. Kalin), spomenik v Gramozni jami (1957, V. Glanz, B. Kalin), spomenika revoluciji in Kardelju (1975 in 1981, D. Tršar), spomenik Cankarju (1982, S. Tihec).
Dostopnost