dasia [dasíja], notni zapis, notna pisava konec 9. in v začetku 10. st.; najzgodnejši način zapisovanja večglasja v Evropi; dasia uporablja kot tonski material štiri enako grajene tetrakorde, ki se med seboj ne prekrivajo. To pomeni v današnjem označevanju absolutnih tonskih višin: G–A–B–c; d–e–f–g; a–h–c1 –d1; e1 –fis1 –g1 –a1. Pri naslednjem tetrakordu sta uporabna samo prva tona (h1, cis2), imenovana residui [latinsko, ‘preostala’]. Pred presledki črtovja, v katero se zapisujejo ustrezni zlogi besedila, stojijo posebni znaki (v smislu poznejših ključev), ki nakazujejo tonsko višino. Dasia ni namenjen glasbenemu izvajanju, pomeni le poskus ozavestiti že obstoječe večglasno izvajanje (organum). Glede na to so ga uporabljali v glasbenoteoretičnih razpravah, posebej v Musici Enchiriadis.
Dostopnost