meteorit [grško], meteoroid, ki pade na Zemljo, Luno. Po sestavi je lahko aerolit (kamniti meteorit), siderit (železni meteorit), ki je pretežno iz železa in niklja, in kamnito-železni meteorit, ki je prehod med obema vrstama. Pri padcu večjega meteorita lahko nastane krater (meteoritni krater), kakor npr. krater iz predzgodovinske dobe v Arizoni (ZDA) s premerom 1220 m (Barringerjev krater). Velikansko eksplozijo 1908 v porečju Tunguske v Sibiriji, ko je bil opustošen gozd v premeru 60 km, so mnogi pripisovali padcu meteorita. Imamo več teorij, toda ta dogodek do zdaj ni pojasnjen. Na dan pade na Zemljo ok. 1000 ton meteoritov (predvsem mikrometeoritov; premer manjši od 0,1 mm).
Kratek pregled: meteorit Zemljo neprekinjeno bombardira kamnita toča. Prišleki iz vesolja, imenovani meteoriti, so navadno drobci, veliki nekaj milimetrov. Večina jih izpari v ozračju, le redki dosežejo površje Zemlje. Pri tem se razletijo; nekateri tik pred pristankom celo eksplodirajo, drugi zaradi velike udarne hitrosti izparijo. Ali se meteorit pri padanju ohrani ali ne, je odvisno od mase vesoljskega telesa (meteoroida) pa tudi od kota, pod katerim meteoroid vstopi v ozračje Zemlje. Meteoritov, težkih več kakor 60 ton, niso našli, ker jih ozračje premalo zavre in se ob padcu raztreščijo. Zelo veliki meteoriti naredijo skledaste vdrtine, meteoritne kraterje; v širši okolici je razsuto veliko kosov, večkrat tudi pretaljenih kamnin; kaplje taline lahko ob tem odnese precej daleč. Mnogi meteoriti so po sestavi enaki zemeljskim kamninam, medtem ko v drugih najdemo zlitine in strukture, ki jih na Zemlji ni. Največja starost meteoritov ustreza starosti skorje Zemlje, namreč ok. 4,5 mlr. let. 127 kg težak meteorit je ob silnem poku 7.11.1492 padel med krajema Ensisheim in Battenberg v Alzaciji. To je najstarejši zapis o padcu meteorita, katerega delci so ohranjeni. Takšen dogodek je veljal včasih za božje znamenje. Cesarju Maksimilijanu, ki si je kmalu po tem »nebeški kamen« ogledal, je bil ta povod za poziv na boj proti Turkom. Kamniti meteoriti (lahko tudi s pretaljenim površjem) so po mineralni sestavi enaki zemeljskim kamninam. Železni meteoriti (lahko imajo rjasto prevleko, ali so s pretaljenim površjem) pa imajo strukturo, ki je na Zemlji ne najdemo in je tudi v laboratoriju ni mogoče umetno narediti. Največji najdeni meteorit so 1920 našli na farmi Hoba pri Grootfonteinu v Namibiji. Sestavlja ga 93 % železa, 7 % niklja, najti pa je tudi sledi kobalta, bakra in kroma. Njegova zgornja ploskev meri 2,95 × 2,80 m, višina ni točno znana, navajajo od 0,90 do 1,50 m, težak naj bi bil od 50 do 60 ton. Meteorit Hoba še zdaj leži kot naravni spomenik v puščavi Kalahari, na mestu, kamor je padel. Skoraj okrogli krater blizu Winslowa v Arizoni, ZDA, je prvi krater, katerega nastanek si od konca preteklega stoletja razlagajo s padcem meteorita. Pred tem so mu pripisovali vulkanski izvor. Njegov premer meri 1220 m, sedanja globina 175 m, rob se dviga 35 m nad okoliško, sicer ravno pokrajino. Glavni del železnega meteorita, ki naj bi padel pred 40.000 leti, je izparel, vendar so doslej našli za več kakor 30 ton odlomkov. Na vsej Zemlji je znanih ok. 1000 meteoritnih kraterjev. Veliki meteoriti udarijo ob Zemljo s kozmično hitrostjo 20 do 60 km/s. Pri trku meteorita se v kamninah sprožijo na vse strani udarni valovi. Najverjetnejša je domneva, da ob padcu večjega meteorita staljena kamninska snov pljusne visoko v ozračje in po ohladitvi v obliki kapljastih tvorb pade nazaj na Zemljo. To naj bi bili tektiti. So steklasti, razbrazdani, zeleni ali črni in ležijo v širši okolici meteoritnih kraterjev. Na mestu udarca nastane lijakasti krater. Zaradi velike udarne hitrosti se razvije temperatura od 10.000 do 40.000 °C, ki povzroči uparitev meteorita, pa tudi obsežnih plasti kamnin, druge se stalijo. Slednje je mogoče najti daleč zunaj roba kraterja. Ob tem nastane v središču kraterja pogosto še hribček; prav ta je otežil iskanje izvora takšnih kraterjev. Na površje Lune pade veliko več meteoritov kakor na Zemljo. Luna namreč nima zaščitnega atmosferskega plašča, ki bi zadržal oz. omilil padce meteoritov. Zaradi odsotnosti ozračja tudi ni sil, ki bi razkrajale že nastale kraterje. Zato se na Luni ohranjajo kraterji milijone let. Avtor Walter Schumann
Dostopnost