češka književnost, odsotnost cerkvenoslovanske tradicije in zgodnji vstop na kulturno območje rimske Cerkve ter v vzhodnofrankovsko državo (9./10. st.) je tudi v kulturi pospešil navezovanje stikov z Zahodom in nastanek knjižnega jezika, ki so ga ob latinskih učenjakih (Kronika Kozme iz Prage ok. 1125) uporabljali v duhovni in posvetni književnosti, tako da so v staročeški književnosti zlasti 14. st. nastajala samostojna dela (Dalimilova kronika, Tomáš Štítný, 1333–1401). Narodno-versko gibanje J. Husa, ki ima zaradi čeških spisov in pravopisne reforme tudi literarni pomen, je Čehe privedlo v kulturno osamitev, vendar pospešilo rabo ljudskega jezika v pridigah, religiozni književnosti in teološko-filozofskih razpravah, posebej pri Petru Chelčickem (1390–1460), čigar socialnoetični nauk o bratstvu (češki bratje) so splošno sprejemali. Škof čeških bratov je bil tudi humanist Jan Blahoslav (1523–71), ki je spodbudil veliki češki prevod Svetega pisma (Krališka Biblija, 1579–93). Jezik tega prevoda je še v 19. st. ohranil veljavo na Slovaškem. Drugi škof bratov je bil vsestranski J. A. Komenský. Posledice bitke na Beli gori 1620 so češko književnost skoraj onemogočile, tako da se je nadalje razvijalo le še ljudsko slovstvo. V baroku je prevladovala duhovna književnost, lirika in proza. Narodni prerod je nastopil šele na prehodu v 19. st. Glavna pobudnika sta bila slavist J. Dobrovský in panslavistični romantik J. Kollár. Slovar J. Jungmanna, zbirke ljudskih pesmi in njihovih predelav F. L. Čelakovskega ter raziskovanje češke zgodovine v delih F. Palackega in P. J. Šafárika je dvigalo narodno zavest, podobno kot ponaredki Václava Hanke (1791–1861), ki je Zelenogorske in Kraljevodvorske rokopise objavil kot domnevno odkritje staročeških spomenikov. Glavna književna dela zgodnjega obdobja so bila verzna pesnitev Maj (Máj) K. H. Máche, balade in legende K. J. Erbena in roman BabicaB. Němcove, ki že napoveduje realizem. Po 1848 sledi streznitev in preusmeritev na sodobne probleme, npr. pri K. Havlíček-Borovskem (politične satire) in vsestranskem J. Nerudi. Narodni patos je zaznamoval delo S. Čecha in zgodovinske romane A. Jiráska. V 70. letih je nacionalno ozkost prebila skupina mladih pesnikov, posebej J. Vrchlický. Za prehod v novo stoletje je značilen razmah lirike z modernističnimi in tudi socialnimi poudarki (npr. pri J. S. Macharju). V češki književnosti po 1918 izstopajo zlasti svetovno znani ŠvejkJ. Haška ter pripovedi in drame K. Čapka ob liriki Antonína Sove (1864–1928), O. Březine, Viktorja Dyka (1877 do 1931), J. Demla, J. Durycha, Josefa Hore (1891–1945), J. Wolkerja, V. Nezvala, J. Seiferta, proza V. Vančure, drame F. Langerja. V obdobju socialističnega realizma (od 1948 naprej) so se nekateri pisci izselili (mdr. prozaista Jan Čep, 1902–1974, in Egon Hostovský, 1908–1973) ali so bili zaprti oz. jim je oblast prepovedala objavljanje. Na začetku 60. let se je češka književnost osvobodila dogmatične ozkosti in igrala pomembno vlogo pri pripravah na praško pomlad 1968. Značilni je predvsem nastop lirikov V. Holana, F. Hrubína, M. Holuba, J. Šotole, Antonína Brouseka (*1941) ter prozaistov L. Vaculíka, B. Hrabala, Ludvíka Kundere (*1920), M. Kundere, J. Otčenáška, J. Škvoreckija, V. Linhartove, Ota Filipa (*1930, eksil 1974), dramatikov P. Kohouta, I. Klíme in V. Havla. Režim je trajal do 1989, vendar o podtalnem literarnem ustvarjanju tega obdobja pričajo Edice petlice. Havel je postal 1989 predsednik države.
Dostopnost