afriška glasba, glasba afriških ljudstev in plemen j. od Sahare (s. od Sahare arabska glasba). Kljub veliki raznovrstnosti so po tradiciji za vso afriško glasbo značilne tele lastnosti: plesna narava in socialna funkcija glasbe v družbenem življenju, povezanost z magijo, zelo poudarjen strogi ritem, pri čemer večkrat drug ob drugem obstajajo razl. ritmi, pa tudi veliki zvočni kontrasti. Poleg petja brez spremljave pozna afriška glasba številna glasbila, posebno razširjena so sanze (mbira, nekakšen namizni klavir), ksilofoni in številne piščali ter množica ritmičnih glasbil (bobni, pavke). Na svojevrsten način uporablja tudi (električne) instrumente z. popularne glasbe. Značilno zanjo je, da je ohranila bogato tradicionalno ritmiko in razvila različne glasbene zvrsti; posredno so izšle iz tradicionalne glasbe. Za z. Afriko je npr. značilno tesnejše povezovanje z evropsko, ameriško in kubansko glasbo (highlife, mandinka, juju idr.), popularni glasbi v. Afrike dajejo značilen zvok električne kitare (chimurenga, soukus, benga idr.), glasbi j. Afrike ubrano zborovsko petje, v s. Afriki pa prevladuje arabska glasba. Afriški glasbeniki so bili vedno zvezdniki na vsej celini (npr. Franco), afrobeatu so utirali pot na Z F. A. Kuti, M. Dibango, M. Makeba v zabavni glasbi ter Dollar Brand (A. Ibrahim), Dudu Pukwana in Hugh Masekela v jazzu, dokončno pa se je uveljavila v svetu v 80. letih z glasbeniki kot T. Mapfuma, Y. N'Dour, Selif Keita, Mory Kante, Oumou Sangare idr. Vpliv afriške glasbe je imel odločilno vlogo v zabavni glasbi ameriških celin (npr. južnoameriška glasba, blues).
Dostopnost