kalvinizem, Calvinov teološki nauk in njegov zgodovinski izraz v reformirani Cerkvi. V nauku o »opravičenju samo iz vere« in o Svetem pismu kot edinem viru in merilu vere kalvinizem soglaša z luteranstvom. Od njega pa se razlikuje predvsem zaradi prepričanja o dvojni predestinaciji, »o milosti, ki se ji ni mogoče upirati«, samo simbolični Kristusovi navzočnosti pri zadnji večerji, kot tudi v odklanjanju nabožnih slik, ne da bi to pomenilo sovražnost do umetnosti. Iz Ženeve se je kalvinizem po 1541 razširil v Francijo (hugenoti), na Nizozemskem je spodrinil luteranstvo in prekrščevalce. Pri tem se ni opiral na deželne kneze, temveč na meščanstvo. Zgodaj se je razširil tudi v Angliji, predvsem na Škotskem (J. Knox), toda med vladavino kraljice Elizabete I. je oblast prevzela anglikanska Cerkev in kalvinizem potisnila v opozicijo (puritanci). Dokončno svobodo delovanja je dobil 1688. – V Nemčiji se je razširil ob Renu, predvsem v deželi Pfalz (Heidelberški katekizem, volilni knez Friderik V.). Poskus Friderika Viljema III. Pruskega, da bi združil kalvinizem in luteranstvo, je vodil k Staropruski uniji. – Iz Poljske je bil kalvinizem pregnan v protireformaciji, na Madžarskem ima še danes ok. 2 mln. članov. – Zaradi angleškega in nizozemskega kolonializma je kalvinizem od 17. st. postal širom po svetu razširjeno verstvo. Širili so ga predvsem trgovci in industrialci, ki so v Calvinovem pozitivnem odnosu do dela in zaslužka našli versko utemeljitev za svoje delovanje. Sovraštvo do katoliških dežel z monarhično vladavino in v kalvinizmu prisoten duh svobode sta v kalvinističnih deželah podpirala demokratična načela, ki jih je Calvin širil že v Ženevi v svojih cerkvenih organizacijah.
Kratek pregled: kalvinizem Martin Luther je 1517 v Wittenbergu s svojimi 95 tezami povzročil vseevropsko versko gibanje, reformacijo. Novo versko gibanje – protestantizem – se je kmalu razdelilo v različna gibanja. V Nemčiji se je uveljavilo luteranstvo. V mnogih drugih deželah pa se je reformacija širila v obliki kalvinizma. Kalvinizem je oblika evangeličanskega nauka, ki sta ga zaznamovala Ulrich Zwingli (1484–1531) in Jean Calvin (1509–1564) v Ženevi. Reformiranci, kot se med drugim imenujejo privrženci Zwinglija in Calvina, so le v redkih deželah svojo veroizpoved razširili v vodilno veroizpoved. Večinoma so ostali v manjšini. Toda racionalnost njihove vernosti, ki se je zgledovala izključno po Svetem pismu, njihov preprosti način življenja in demokratična cerkvena organizacija so občutno zaznamovali razvoj Evrope in Združenih držav Amerike. Mladi študent prava Jean Calvin se je spreobrnil k protestantskemu nauku 1533 v Parizu. Tri leta pozneje so ga meščani Ženeve izvolili za svojega pridigarja. Calvin je preoblikoval javno in zasebno življenje mesta po svojem nauku. K temu je prispeval svoj delež strogi cerkveni red s štirimi službami: pridigarji, učitelji, starešine, diakoni. Demokratično izvoljeni konzistorij je nadzoroval način življenja meščanov. Lahko jih je opominjal ali celo izključeval od Gospodove večerje, kar je dejansko pomenilo izgon iz mesta. Kalvinizem je vera besede. V dvorani reformirane občine je na sredini prižnica in ne preprost oltar. Gospodova večerja je namreč pri reformirani Cerkvi le spominsko obhajanje in ne zakrament. V Cerkvi ni slik: vera mora vplivati na razum (razum mora vero sprejeti, jo dojeti). Calvin je učil, da je vsak posameznik od Boga določen za večno življenje ali pa preklet za pekel (t. i. dvojna predestinacija). Viden dokaz za izvoljenost (od Boga za večno življenje) je pri kalvinistih uspeh v poslovanju. Za svoj poklic so poklicani od Boga. Calvin je strastno pozival k stalnemu, trdemu delu, k vedno novim investicijam v različne posle. Prilika o talentih, v kateri služabnik podarjeni talent zakoplje, namesto da bi z njim trgoval, za kalviniste pomeni: pridobivanje dobička je božja volja. Tako je kalvinizem postal gonilna vzmet industrijske revolucije. Na povezavo med protestantsko etiko in duhom kapitalizma je prvi opozoril nemški sociolog Max Weber (1864–1920). Po njegovem prepričanju notranje, individualno prizadevanje za uspeh ter gospodaren in asketski način življenja, ki tako zelo določata našo industrijsko družbo, izhajata iz duha kalvinizma. Toda tudi k razvoju moderne demokracije je kalvinizem prispeval svoj delež. Luteranstvo je bilo omejeno na Nemčijo in Skandinavijo, kalvinizem pa je dosegel vso Evropo – kot vodilna veroizpoved (Švica, Nizozemska, Škotska, deli Nemčije in tudi ZDA) ali pa kot veroizpoved vplivne manjšine v katoliških deželah (Francija, Anglija, Češka, Moravska, Madžarska). Francoski kalvinisti, hugenoti, so bili izpostavljeni strahotnim preganjanjem 1560 v Amboisu in na dan sv. Bartolomeja 1572 (šentjernejska noč). Šele kralj Henrik IV. jim je 1598 podelil versko svobodo. Že 1685 pa je bila ta svoboda spet odpravljena. Veliko hugenotov je zbežalo, npr. v Prusijo, kjer so jih kot izobraženo elito radi sprejeli. Nizozemska je bila prva dežela, kjer so kalvinisti prišli do politične oblasti. Cerkve so prebelili, slike odstranili. Oranski princi so zavrgli katoliško vero in obenem tujo, špansko prevlado. Republika Združena Nizozemska je 1648 postala samostojna in v 18. st. bogata, demokratična trgovska država. Angleški kalvinisti so se zaradi svojega strogega asketskega načina življenja imenovali puritanci. Reformirano vero je na severu najprej uvedel John Knox, imenovan Calvin Škotske. V letih 1649–1660 je puritanec Cromwell vladal kot diktator. Šele združitev skrajnih puritancev z zmernimi anglikanci je 1688 omogočila t. i. veličastno revolucijo (Glorious Revolution). Parlament je pridobil moč nasproti kralju. Skrajni puritanci so morali zapustiti Anglijo in so kot emigranti iskali novo domovino v Severni Ameriki. 11. decembra 1620 je ladja Mayflower (‘majska cvetlica’) pristala v Massachusettsu. Puritanski priseljenci so kmalu ustanovili nove naselbine. V prvotnih 13 državah Ameriške unije je bilo ok. 1800 85 % priseljencev puritancev. Njihovo disciplinirano življenje v skupnosti, prizadevanje za soupravljanje in gospodarska sposobnost so močno zaznamovali usodo mlade ameriške države. Avtorica Christane Frische
Dostopnost