civilno pravo, pravna panoga, ki ureja pravne odnose posameznikov; predmet so osebna in premoženjska razmerja. Civilno pravo je ena najstarejših in najbolj izdelanih pravnih panog. Svoj prvi razcvet je doživelo v obdobju rimskega cesarstva. Že tedaj so se razvili osnovni instituti, ki jih poznamo še danes. Zato je opiranje na staro rimsko pravo za študij civilnega prava še danes pomembno. V pravo osebnih razmerij sodijo predvsem pravila, ki omogočajo fizičnim in pravnim osebam, da so nosilke pravic civilnega prava in njihovo sposobnost, da samostojno sklepajo razl. pravne posle, s katerimi te pravice nastajajo, se spreminjajo in ugašajo. Sem sodijo tudi osebnostne pravice, ki na premoženjskem področju varujejo temeljne človekove pravice in svoboščine. Pravo premoženjskih razmerij ureja pravni promet ekonomske vrednosti oz. blagovne odnose. S tem izrazom so zajete tako stvari kot tudi opravljanje in izvajanje razl. storitev. Civilno pravo omogoča menjavo vrednosti; danes ta najpogosteje poteka v obliki menjave določene dobrine ali storitve za denar. Zato je premoženjski del civilnega prava eden najpomembnejših delov prava sploh. Za civilno pravo je značilno, da temelji na volji subjektov, ki vstopajo v pravna razmerja. Ti se sami odločajo, ali bodo vstopili v civilnopravni odnos in kako ga bodo oblikovali. Civilnopravni odnosi so le izjemoma prisilne narave. Najpomembnejše pravne veje civilnega prava so: stvarno pravo, obligacijsko pravo in dedno pravo. Civilno pravo ureja samo način pridobitve, izvrševanje in prenehanje civilnopravnih pravic. Pomembna dopolnilna pravna panoga je civilno procesno pravo, ki določa način pravnega varstva civilnopravnim pravicam. Civilno pravo namreč posamezniku določeno pravico priznava. Če je zavezanec noče sam izvršiti, mora upravičenec to zahtevati v sodnih in zunajsodnih postopkih.
Dostopnost