filozofija [grško, ‘ljubezen do modrosti’], temeljno prizadevanje človeka za miselno razlago, samopreverjanje in tudi samoprodukcijo svojega bistva in sveta. Aristotel je kot filozofijo označil zgolj teoretske znanosti (fizika, matematika, teologija), medtem ko je bila Platonu enoten temelj vsega védenja ideja dobrega. Filozofijo njunih naslednikov je označeval spor o obeh filozofih in njun odnos do krščanstva. Napetost med grško filozofijo in krščanstvom ter judovstvom že od prvih stikov izvira iz dejstva, da se tako filozofija kot religija sprašujeta po smislu, da si prizadevata za popolnost in resnico njune razlage sveta ter so jima skupni predmeti kot duša, svet in Bog, pa tudi moralno praktična orientacijska funkcija v družbi, predvsem glede na poznejša jedrnata vprašanja, ki jih je zastavil I. Kant: Kaj morem vedeti? Kaj moram storiti? Kaj smem upati? V srednjem veku je bila filozofija najprej povsem pod oblastjo teologije (»dekla teologije«); po eni strani se je osvobodila v skeptično nevezanost nominalizma, po drugi pa je namesto razodetja postavila za vodilo razum, matematično dokazovanje in zahtevo, da se ji prizna status znanosti. Z znanostjo si zdaj filozofija deli prizadevanje za metodološko jasnost in pojmovno strogost, ne da bi sama ustvarjala empirično zagotovljene in uporabne rezultate. Po eni strani je (po G. W. F. Heglu) najvišja naloga filozofije razlagati absolut, dojeti, kaj je, in lasten čas miselno zajeti v pojem; po drugi strani pa gre za tisti preobrat, ki ga je spoznavnoteoretsko vpeljal I. Kant: z njim je iz metafizike in ontologije izpeljal kritiko uma, ki sprašuje po pogojih in možnostih vednosti sploh (spoznavna teorija). Če hoče filozofija izpolnjevati funkcijo vse bolj razsežne teorije in spoznavnoteoretskega poenotenja znanosti, mora upoštevati najrazvitejše stanje znanosti in ga tudi miselno zajeti. V 18. st., dobi najpopolnejšega ujemanja filozofije, teologije, znanosti in umetnosti, se je to še lahko posrečilo, zdaj pa se to filozofsko zajemanje celotnih predmetnih področij znanosti v enoten teoretski sistem ne zdi več mogoče. Govorimo o koncu filozofije. V klasičnem pomenu besede se je tudi na univerzi filozofija povsem omejila na rekonstrukcijo klasikov ali pa je svoja temeljna načela oblikovala povsem brez sklicevanja na tradicijo (analitična filozofija). Ker je naravoslovje izgubilo svojo metafizično naivnost in si ustvarilo metodološko refleksijo, hkrati pa ogroženost človeštva ter globalna kriza postajata vse bolj očitna, se zastavlja vprašanje o usmeritvi, na katerega, se zdi, filozofija ni pripravljena odgovoriti na način, kot so ga poznala starejša obdobja (kar je posledica specializacije znanosti v 20. st.). Neodvisno od evropske filozofije so se razvijale druge miselne tradicije, npr. indijska filozofija in kitajska filozofija.
Filozofija v Sloveniji Filozofska tradicija na Slovenskem sega v srednji vek. Najstarejši rokopis s filozofsko vsebino najdemo v različnih samostanih (Stična, Kostanjevica). Iz 12. st. poznamo spis Hermana iz KarintijeO bistvih (De esentiis), v katerem prevladuje aristotelizem. Večina srednjeveških rokopisov je iz 16. st., rabili so zlasti za šolske namene. V njih je videti sledi polemike med tomisti in skotisti. Najpomembnejši filozof v 16. st. je bil M. Hvale iz Vač; njegov komentar k delu Alberta Velikega je (v latinščini) izšel 1513 na Dunaju. V njem se je zavzemal za preučevanje naravoslovja (predvsem Boškovićeve fizike) nasproti sholastični logiki. Skoraj vse do zadnje tretjine 19. st. imamo opravka s slovenskimi filozofi, ki so delovali v tujini (Avstriji, Italiji), nekateri tujci (npr. Čeha J. K. Likavec in Z. Nejedlý) pa so delovali v Sloveniji. Med najpomembnejšimi misleci 19. st. je bil duhovnik, pedagog in filozof A. Fister iz Radovljice, ki se je v nemških pisanih besedilih zavzemal za vzgojo v »duhu svobode« ter na temeljih Feuerbachovega iskanja religioznega človeka razvijal nov pojem humanosti, religijo uma. Zadnji slovenski filozof, ki je pisal v nemščini, je bil J. Pajk. Njegovo najpomembnejše delo je Praktična filozofija (Praktische Philosophie), ki je izšlo 1896 na Dunaju; etika mu je pomenila združevanje vseh vej spoznanja in načelo vsega stvarstva. V 70. letih 19. st. je oživelo gibanje neotomizma, ki se je začelo kot literarna polemika o slovenski književnosti (A. Mahnič: Dvanajst večerov). Mahnič je poskušal utemeljiti neotomistično estetiko, ki bi bila bolj zavezana platonizmu kot aristotelizmu. Rezultat je bila utilitaristično pedagoška koncepcija. Pomemben filozof je bil F. Lampe; njegov cilj je bila za mladino prirejena razlaga nauka Tomaža Akvinskega, ki ga je soočil s sodobno filozofijo. Oba avtorja sta bila začetnika (neosholastične) terminologije. Njuno delo je nadaljeval A. Ušeničnik. Temelj njegove filozofske koncepcije je bilo delo Uvod v filozofijo (1921), v katerem mu je za glavno filozofsko disciplino veljala spoznavna teorija. Zavračal je filozofski skepticizem, pozitivizem in materializem. Polemično je obravnaval tudi slovensko nekatoliško filozofsko misel. Ob koncu 19. st. je delovalo tudi nekaj laičnih filozofov, ki so zagovarjali materializmu bližje nazore (F. Seidl, I. Žmavc). V 20. letih 20. st., ko je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska Univerza, je na katedri za filozofijo začel delovati F. Veber, ki je med slovensko akademsko mladino vnesel različico fenomenološke filozofije, predmetnostno teorijo A. Meinonga. Vebru je bila najpomembnejša filozofska disciplina psihologija. Njegovo najbolj znano delo je Estetika (1925), v katerem je podal »temeljne zakone stroge brezčasne pravilnosti in nepravilnosti estetskega čustvovanja in stremljenja«. Napisal je 14 knjig in več razprav. Po 1945 prisilno upokojen in do smrti (1975) filozofsko ni več deloval. Tradicijo slovenske filozofije je ohranila A. Sodnikova, ki je v svojih delih obravnavala razvoj estetskih teorij, notranji razvoj racionalizma in posamezna poglavja iz zgodovine slovenske filozofije. Sicer pa je vse do 70. let prevladovala tako ali drugače pojmovana marksistična socialna filozofija, vendar so že v drugi polovici 20. st. začele prodirati eksistencializem in sorodne smeri, analitična filozofija, strukturalizem in psihoanaliza J. Lacana.
Dostopnost