krščanska filozofija, filozofija, ki je imela za svojo dolžnost povezati krščanske dogme o razodetju (»dekla teologije«) s pravico do umske znanosti. Če je v ospredju opredelitev vere in vednosti, pa tudi izvor in napredek človekovega rodu, je mogoče tudi transcendentalno filozofijo in filozofijo zgodovine razumeti kot sekularizirani obliki krščanske predstave o Bogu in eshatologije. Zgodnje krščanstvo je filozofijo najprej učilo kot posvetno modrost, toda posamezni cerkveni očetje (Avguštin, aleksandrijska filozofija) so že v 3. st. začeli polemiko z grško filozofijo (zlasti s Platonom in Aristotelom). Najpomembnejša doba krščanske filozofije je bil srednji vek (sholastika) s Tomažem Akvinskim; neotomizem velja za glavni nauk katoliške Cerkve. V skladu z njim razum kot lumen naturale spoznava naravne, pa tudi nadnaravne stvari. Luč vere omogoča sprejemanje z milostjo podarjene svete vednosti o razodetju. Po reformaciji je krščanska filozofija sprejela nekatere vidike ponotranjenja (pietizem) in filozofija eksistence.
Dostopnost