dialektična teologija, evangeličanska teološka smer, ki so jo ok. 1920 zasnovali K. Barth, F. Gogarten, E. Brunner in R. Bultmann. Nastopali so predvsem proti kulturnemu protestantizmu, ki je zelo poudarjal božje onostranstvo in razodetje. V Pismu Rimljanom je Barth razvil teologijo božje besede kot eno od božjih razodetvenih dejanj, ki človeka kliče k odločitvi. V združitvi dveh nasprotij, ki se izključujeta (Bog in človek), se pokaže njuna dialektična struktura. To pomeni, da Bog kot sodba nad človekom zanj hkrati pomeni opogumljanje in človekov dvig in da človek Boga razume kot neznanega Boga. Pozneje je Barth omilil oddaljenost ustvarjenega od Boga v učenju o podobnosti, kar sta že prej poudarjala Brunner in Gogarten z odnosom jaz – ti (človek – Bog in nasprotno). Nasprotno pa je Bultmann dialektiko omejil le na človekovo bivanje (»odgovor« kot tveganje) in na »oznanjevanje«.
Dostopnost