Ovidij (P. Ovidius Naso), rimski pesnik, *20.3.43 pr. n. š. Sulmona, †18 n. š. Tomi (ob Črnem morju); zgodaj zaslovel z ljubezenskimi elegijami (Amores), nato Heroides (izmišljena ljubezenska pisma žensk iz mitologije), Umetnost ljubezni (Ars amatoria) in Pripomočki zoper ljubezen (Remedia amoris). Glavna epska dela: Metamorfoze (Metamorphoseon libri), zbirka zgodb o preobrazbah, in Fasti, pesniška razlaga rimskih praznikov. 8 n. š. ga je Avgust – najbrž zaradi nemorale oz. zaradi škandala v zvezi s cesarjevo vnukinjo Julijo mlajšo – izgnal v Tomi (Konstanca); tam je napisal Žalostinke (Tristia) in Pisma iz Ponta (Epistulae ex Ponto). Duhovitost, bogata domišljija, jezikovno ter ritmično in muzikalično mojstrstvo so Ovidiju zagotovili priljubljenost pri sodobnikih, njegovo delo pa so brali tudi v srednjem veku. Od humanizma naprej glavni vir za antično mitologijo, dvomi o vrednosti Ovidija kot vira so se pojavili šele z boljšim poznavanjem grštva v 19./20. st. – Prevodi v slovenščino: Pisma iz pregnanstva (1959), Metamorfoze (1977; izbor).
Dostopnost