1. Koroška, Spodnja Koroška, staro pokrajinsko ime za del s. Slovenije, med razvodnico med Dravo in Savinjo na J ter mejo z Avstrijo na Z in S, na V sega v dolino Drave med Pohorjem in Kozjakom; prevladujejo gozdnata gorovja in hribovja z vmesnimi dolinami; središče Slovenj Gradec.
Sorodna gesla: Drava | Gosposvetsko polje | Karantanija | Notranja Avstrija | Savinja | Slovenj Gradec | slovenska zgodovina2. Koroška, Kärnten [kêrntən], , Zgornja Koroška, zvezna dežela v Avstriji, na J države, med Visokimi Turami in Noriškimi Alpami na S ter Karnijskimi Alpami in Karavankami na J; po teh poteka meja z Italijo in Slovenijo; 9533 km2, 559.000 preb.; glavno mesto Celovec. K Zgornji Koroški (Oberkärnten) sodijo z. del dežele z zgornjo dravsko dolino in pritočnimi dolinami Mölltal, Liesertal in Ziljsko dolino, Ziljske Alpe in odrastki Visokih Tur (gorske skupine Kreuzeck, Sadnig, Reißeck). K Spodnji Koroški (Untenkärnten) sodijo Celovška kotlina, dolina Labotnice in robno gorovje (Svinja, Golica). Glavne gospodarske veje so poljedelstvo (Spodnja Koroška), planšarstvo (Zgornja Koroška), zimski in letni turizem (posebej ledeniška jezera: Vrbsko, Osojsko, Millstatsko, Belo, Baško, Hodiško, Klopinjsko idr.), gozdarstvo (gozd pokriva 51 % površine), industrija (lesnopredelovalna, papirna, tekstilna), rudarstvo (svinčeva, cinkova ruda, magnezit), številne hidroelektrarne. 85 % prebivalcev je katoličanov; konec 20. st. po uradnih podatkih ok. 3 % prebivalcev uporablja slovenski jezik, po ocenah govori slovenski materni jezik ok. 10 % prebivalcev (koroški Slovenci). Koroška je razdeljena na osem okrajev in dve mesti s samostojno upravo (Celovec, Beljak).
Zgodovina: prvotni naseljenci so bili Iliri in Kelti (Karni); keltska plemena so se združila in ustanovila noriško kraljevino (glavno mesto Noreia; Norik, Štalenska gora); 15 pr. n. š. so jo zasedli Rimljani; ti so pomembno prehodno deželo med s. Italijo in Donavsko nižino 45 priključili k provinci Norik in na Gosposvetskem polju ustanovili glavno mesto Virun. Konec 6. st. so jo poselili Slovani (Karantanci) in tam oblikovali svojo kneževino Karantanijo s središčem pri Krnskem gradu, 743 so zaradi pritiskov Avarov priznali prevlado Bavarcev. Od ok. 820 frankovska mejna grofija, od ok. 860 središče v. prefekture (Karolingi). Cesar Oton II. je 976 odcepil Koroško od bavarskih dežel, postala je samostojna vojvodina z markama Furlanijo in Verono. Od 11. st. so prevladovale fevdalne družine Eppensteinci, Spanheimi, grofje Goriško-Tirolski, na V Koroške Vovbržani, na Z Ortenburžani in za njimi grofje Celjski. 1335 je Koroška pripadla Habsburžanom, od 11. st. je bila precej zmanjšana zaradi odcepitev razl. mark. V 15. st. napadi Turkov; z njimi v zvezi tudi kmečki upori (1487, 1515); odtlej glavno mesto dežele ni bilo več Šentvid na Glini (Sankt Veit an der Glan), ampak Celovec. Nemški deželni stanovi so v začetku 16. st. prevzeli luteranstvo, slovenski kmetje ostali katoličani. Po 1595 rekatolizacija med vladavino nadvojvode Ferdinanda, poznejšega cesarja Ferdinanda II. Med Napoleonovimi vojnami na Koroškem več spopadov, z. del dežele z Beljakom je 1809–13 pripadal Ilirskim provincam. 1816–49 del kraljevine Ilirije. S saintgermainsko mirovno pogodbo (1919) je Kanalska dolina s Trbižem pripadla Italiji, Mežiška dolina in Jezersko Sloveniji; 10.10.1920 je s koroškim plebiscitom večina prebivalcev j. Koroške zavrnila priključitev k na novo nastali jugoslovanski kraljevini oz. Sloveniji. Ziljska dolina je brez plebiscita v celoti ostala v novi republiki Avstriji. Po drugi svetovni vojni je bila Koroška pod britansko zasedbo. 1955 je bila z avstrijsko državno pogodbo obnovljena neodvisna republika Avstrija, koroškim Slovencem pa so bile zagotovljene manjšinske pravice; ker jih niso upoštevali, 1958/59, 1970, 1976, 1977 in pozneje resne politične zaostritve v deželi in odnosih s sosednjo Slovenijo.
Dostopnost