jetra (hepar), največji žlezni organ človeškega telesa; osrednji pri presnovi. Tehtajo ok. 1500 g. Ležijo v trebušni votlini, se deloma prilegajo kupoli desnega dela trebušne prepone in segajo do rebrnega loka. Jetra so sestavljena iz dveh razl. velikih režnjev, desnega in levega. Najmanjše celične enote jeter so celične prečke (trabekule), sestavljene iz jetrnih celic (parenhim) in vezivnega tkiva (Kupfferjevih zvezdastih celic, ki so sposobne fagocitoze). Več prečk tvori ok. 2 mm velike jetrne režnjiče z osrednjo veno v sredini. Skozi portalno veno prihaja v jetra venska kri iz prebavil, vranice in trebušne slinavke, bogata z ogljikovimi hidrati in beljakovinami. Funkcija jeter je pretvorba glukoze v glikogen, ki ga jetra skladiščijo pod vplivom inzulina iz trebušne slinavke; po potrebi, npr. ob povečanem delovanju mišic, se glikogen pod vplivom adrenalina nadledvične žleze in glukagona trebušne slinavke spet pretvori v topno glukozo, ki jo kri lahko prenaša. Zlasti aktivna je v jetrih presnova maščobnih kislin; razpolovni čas razgradnje maščob je npr. v jetrih podgan 1–2 dni, za skladiščene maščobe 15–20 dni. V jetrih iz prispelih aminokislin nastajajo beljakovine krvne plazme, faktorji strjevanja krvi in encimi. Odvečne beljakovine se razgradijo do sečnine oz. sečne kisline. V jetrih nastaja žolč, ki je nujno potreben za presnovo maščob; po žolčevodih odteka v žolčnik in od tam v tanko črevo. Zelo pomembna je jetrna detoksikacija številnih snovi, ki se razgradijo ali kemično spremenijo in nato izločijo skozi ledvice. Pomembna funkcija jeter je tudi obramba pred povzročitelji bolezni s fagocitozo (retikuloendotelijski sistem). Nekatere jetrne bolezni (hepatopatije): vnetje jeter (hepatitis), jetrna ciroza, jetrna nekroza, jetrna steatoza.
Dostopnost