naravni zakoni, opisi zvez med fizikalnimi količinami, ki nastopajo v fizikalnih procesih in pojavih. V eksaktnih naravoslovnih znanostih navadno zapisani kot enačbe, v katerih so v matematični obliki združeni rezultati meritev. Iz njih lahko kvalitativno in kvantitativno napovemo potek poskusa ali procesa v naravi. Pogoj za to je, da so znani oz. določeni eksperimentalno preverljivi začetni pogoji (kavzalnost). Zakoni so temeljna spoznanja, iz katerih izpeljemo izreke. Imajo svoje območje veljave. Natančne meritve so pogosto odkrile meje veljavnosti zakonov in omogočile razširitev obstoječega zakona. Najprej so bili odkriti in zapisani zakoni mehanike (Newtonovi zakoni, izreki gibalne ter vrtilne količine in o ohranitvi energije). Opisujejo npr. tirnice planetov pri kroženju okrog Sonca (Keplerjevi zakoni). Poskus, da bi vse fizikalne zakone opisali z zakoni mehanike, je propadel z Maxwellovimi enačbami. Te so osnovni zakoni klasične elektrodinamike. Električne in magnetne pojave je mogoče opisati z uvedbo električnih in magnetnih polj, ki so med seboj povezana. Tem zakonom se pokorava tudi svetloba. Zakoni termodinamike so statistične narave, kar pomeni, da ne opisujejo posameznih delcev v snovi, temveč vedenje sistema številnih delcev (npr. atomov plina v posodi). Povedo le to, kako se delci gibljejo v povprečju, ne pa, kako se giblje posamezni delec v izbranem trenutku. Posebna relativnostna teorija je vpeljala zakon o ekvivalenci mase in energije, ki velja za obsežno razširitev zakona o ohranitvi energije. Pokazala je, da so dolžine in hitrosti odvisne od hitrosti opazovalca in da se masa telesa pri povečevanju njegove hitrosti povečuje in gre pri svetlobni hitrosti proti neskončnosti. Splošna relativnostna teorija je spremenila dotedanje predstave o geometriji prostora: evklidska geometrija (Evklid iz Aleksandrije) je za opis našega sveta dobra le v približkih. V kvantni mehaniki so zbrani zakoni mikrofizike, ki govorijo o vedenju atoma. V nasprotju z zakoni makrofizike (mehanike, elektrodinamike, optike, toplote) se omejujejo na napovedi verjetnosti nekega fizikalnega dogodka ali stanja. Zakoni kavzalnosti so v posplošeni obliki ohranjeni. Tako pove podatek o razpolovnem času neke radioaktivne snovi le to, v kolikšnem času razpade polovica atomov, ne da bi lahko določili, kateri od atomov bodo dejansko razpadli. Znanstveniki skušajo izdelati poenoteno teorijo osnovnih delcev, ki bi vsebovala in povezala vse naravne zakone, kar zaenkrat še ni uspelo (veliko poenotenje, supersimetrija).
Dostopnost