scintilacija [latinsko scintilla, ‘iskra’],
1. splošno: iskrenje, oddajanje svetlobnih bliskov.

Sorodna gesla: razelektrenje z iskro
2. fizika: pojav, pri katerem nekateri kristali (npr. natrijev jodid, antracen; z neznatno količino primesi) pri vpadu sevanja ali hitrih delcev oddajajo šibke svetlobne bliske. Vpadli delec ali foton v snovi vzbudi atom, ta pa čez čas pri prehodu v osnovno stanje odda energijo v obliki svetlobe oz. fotona. Posamezne bliske je mogoče opazovati neposredno ali pa jih elektronsko ojačiti in registrirati.

Sorodna gesla: fluorescenca | scintilacijski števec | scintilator | sevanje
3. astronomija: migotanje, scintilacija zvezde je navidezno utripanje zvezde, ki nastane zaradi prehoda svetlobe zvezde skozi zračne plasti, v katerih se gostota turbulentno spreminja (temperaturne razlike); scintilacija omejuje uporabo večjih povečav pri netočkastih objektih (npr. planetih) do ok. 500-krat; barvno scintilacijo povzroča še dodatna disperzija svetlobe zvezde v ozračju, posebej ob horizontu: scintilacijo opazimo tudi pri oddaljenih svetlobnih virih.

Sorodna gesla: disperzija | observatorij | svetlobno onesnaženje | zvezde


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek