vztrajnik, okroglo telo z velikim vztrajnostnim momentom; zaradi velike vrtilne vztrajnosti deluje kot akumulator vrtilne energije. Uporablja se predvsem pri batnih strojih (parni stroj, motor z notranjim zgorevanjem), ki energijo sproščajo nekontinuirano, tj. v taktih. Vpet je na delovno gred pogonskega stroja. Med delovnim taktom bat vrti gred, prek katere vztrajnik prejema vrtilno energijo. Med kompresijskim taktom bat dobiva energijo za stiskanje plina v valju od vztrajnika (štiritaktni motor, dvotaktni motor). Tek gredi je zaradi vztrajnika veliko bolj miren in enakomeren. Navadno je jeklen, izdelan v obliki plošče ali venca, in ima maso razporejeno čim bolj daleč od središča (na obodu). Uporablja se tudi kot akumulator energije za zagon strojev (zagonski vztrajnik).
Vozila na hibridni pogon (mestni avtobusi, tovarniška vozila) vsebujejo vztrajnik, ki lahko akumulira dovolj energije za celodnevno vožnjo. Zjutraj ga poženejo in med vožnjo z njega črpajo energijo. Pri zaviranju se zaviralna energija uporabi za pogon vztrajnika, pozneje pa se ponovno uporabi pri pospeševanju.

Sorodna gesla: dvotaktni motor | motor z notranjim zgorevanjem | parni stroj | štiritaktni motor | vztrajnostni moment


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek