zedinjena Slovenija, slovenski nacionalni program, oblikovan 1848; zahtevo po združitvi Slovencev v posebno enoto (kraljevino) pod Habsburžani je prvi izrazil M. Majar (v članku 26.3.1848), utemeljevali pa so jo še predvsem slovenski študenti v Gradcu in na Dunaju; ti so v podporo zahtevam po zedinjeni Sloveniji organizirali tudi akcijo zbiranja podpisov. Po sprejetju oktroirane centralistične ustave (marca 1849), uvedbi neoabsolutizma (decembra 1851, silvestrski patent), sprejetju ustave, ki je temeljila na federalizmu historičnih dežel (oktobra 1860, oktobrska diploma), zlasti pa po avstro-ogrski nagodbi (1867) se je program pokazal kot neuresničljiv, čeprav je v dobi taborov dobil široko podporo. Razmejitev po etničnih mejah so v brnskem programu zagovarjali le avstrijski socialdemokrati (socialdemokracija; avstromarksizem), večinske nemške stranke pa so podpirale program za obrambo pravic nemštva (binkoštni program). Zahteve po zedinjeni Sloveniji so se prilagajale trenutnim razmeram in politiki so jih želeli uresničiti npr. v okviru Notranje Avstrije (mariborski program 1865), pred prvo svetovno vojno pa vse bolj z jugoslovanskim gibanjem oz. v obliki trializma. V Jugoslaviji se je ideja zedinjene Slovenije ohranila predvsem v emigrantskih in iredentističnih organizacijah, med drugo svetovno vojno pa so jo v svoje ilegalne programe vključile vse slovenske stranke (Osvobodilna fronta slovenskega naroda, narodnoosvobodilni boj v Sloveniji). Cilj zedinjene Slovenije je bil deloma uresničen s priključitvijo Primorske matični Sloveniji po drugi svetovni vojni (slovenska zgodovina). Program zedinjene Slovenije je v zadnji četrtini 20. st. nadomestilo prizadevanje za enoten slovenski kulturni prostor: preseganje državnih meja in močno povezovanje s slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah.
Dostopnost