identiteta [latinsko, ‘istovetnost’],
1. splošno: popolno ujemanje; pridevnik identičen.
2. logika: popolna nespremenjenost pomena pojmov kot načelo logičnih operacij.

Sorodna gesla: logika
3. filozofija: ontološka enakost stvari s samo sabo. Po načelu identitete, večinoma v obliki A je A, je enotnost stvari posredovana s svojim nasprotjem (zlasti glede na identiteto zavesti); velja za najvišje načelo filozofije.

Sorodna gesla: ontologija
4. psihologija: nezamenljivost in enkratnost posameznika, ki ju sam doživlja kot svoj poseben slog in način vedenja, mišljenja in doživljanja ob vseh osebnostnih spremembah (zasebna identiteta, tudi zasebno sebstvo). V kognitivni psihologiji se identiteta oblikuje šele na podlagi pojmovnih konstrukcij posameznikovih doživetij; identiteto označuje tudi kot pojem o sebi (samopodoba). Identiteto pa lahko razumemo tudi kot skupek značilnosti, ki nam jih pripisujejo drugi (socialna identiteta).

Sorodna gesla: kognitivna psihologija | sebstvo
5. matematika: 1) matematični izraz, ki je veljaven za vse možne vrednosti spremenljivk, ki v njem nastopajo, npr. (a + b)2 = a2 + 2ab + b2 velja za vse a in b; takšno identiteto zapišemo tudi s posebnim znakom za identiteto (računski znaki), npr. (a + b)2 ≡ a2 + 2ab + b2. Nasprotje identitete so izrazi, ki so veljavni le za posamezne vrednosti, kot npr. pri določilni enačbi (primer: 2x + 1 = x – 2, kjer enakost velja le za x = –3). 2) preslikava množice vase; vsak element preslika v samega sebe (identična preslikava).

Sorodna gesla: enačba | preslikava | računski znaki
6. fizika: označitev za neločljive osnovne delce v kvantni teoriji.

Sorodna gesla: kvantna teorija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek