zrcalo (ogledalo), 1. fizika:priprava, ki posebej dobro odbija elektromagnetno valovanje, npr. svetlobo (odboj). Za vidno svetlobo uporabljajo npr. gladke kovinske površine, ki so navadno v zelo tankih plasteh naparjene na ravno ali ukrivljeno stekleno ploščo; za radijske valove, ki imajo veliko večjo valovno dolžino, zadostuje žična mreža. Ravno zrcalo odbija vpadne žarke tako, kakor bi prihajali od predmeta, ki je v isti razdalji za zrcalom. Ukrivljeno zrcalo ima podobne lastnosti preslikave kakor ustrezno oblikovana leča (parabolično zrcalo). Za raziskavo svetlobe zunaj vidnega območja je v rabi Rowlandov krog (po H. A. Rowlandu), ki namesto leč vsebuje ukrivljena zrcala.
Zgodovina in izdelava zrcal V antiki so poznali zrcala iz poliranih kovinskih plošč (npr. iz brona), ki so imela precejšnje barvne napake. Zrcala z odbojno snovjo na stekleni plošči so znana šele iz 11. st.; izdelali so jih v Franciji in Nemčiji. Od 16. st. je bila vodilna proizvodnja v Benetkah. Sprva so uspeli izdelati le majhna zrcala; zanja so uporabili skrbno brušene steklene plošče; prevlekli so jih s posebnimi amalgami in tako dobili odbojno plast. Večja zrcala so sestavili iz več manjših. Ker je živo srebro strupeno, so začeli v 19. st. iskati manj nevarne odbojne snovi in postopke (J. von Liebig). Tako so razvili postopek, ki je še zdaj v rabi in pri katerem srebro iz zelo čistega srebrovega nitrata z blagim redukcijskim sredstvom reducirajo do kovine, ta pa nato predstavlja odbojno plast na stekleni površini. Plast srebra na stekleni plošči, ki je debela komaj 0,01 mm, nato prevlečejo s plastjo bakra in končno lakirajo. Po podobnem postopku napravijo tudi odbojne plasti iz bakra ali zlata. V avtomobilskih vzvratnih ogledalih je odbijajoča površina iz svinčevega sulfida, ker je njegova odbojnost majhna. Voznika zato ne motijo luči zadaj vozečih vozil. Delno prepustna zrcala izdelajo z naparjevanjem tankih oksidnih plasti in temelji na interferenčnih pojavih med njimi.
Dostopnost