gravitacija [latinsko], lastnost vseh teles, da se zaradi svoje mase med seboj privlačijo. Za dve točkasti telesi z masama m1 in m2, ki sta med seboj oddaljeni za r, velja za privlačno silo F med njima (gravitacijska sila) Newtonov gravitacijski zakon:
κ je gravitacijska konstanta:
Po P. A. M. Diracu v resnici ni konstanta, ampak se spreminja s kozmološkim razvojem. Vsako maso obdaja gravitacijsko polje. Jakost zemeljskega polja se zmanjšuje z oddaljenostjo od površine, pa tudi proti središču Zemlje. Gravitacijsko polje je mdr. vzrok za težo in pospešek prostega pada. Po splošni relativnostni teoriji dajejo gravitacijska polja zvezd prostoru metrično strukturo: v štiridimenzionalnem prostoru-času ustreza enakomernemu gibanju po premici (po Newtonovi mehaniki) prednostno gibanje brez sil. Takšno gibanje opisujejo npr. padajoča telesa v gravitacijskem polju Zemlje ali satelit, ki kroži okrog Zemlje, zato tvorijo inercialni sistem. Zaradi gravitacijskega polja zvezd se ukrivi pot svetlobnega žarka. V gravitacijskem polju Sonca se svetlobni žarki, ki z oddaljene zvezde prihajajo na Zemljo, odklonijo proti Soncu. Ker naše oči dojemajo pot svetlobnih žarkov za absolutno premočrtno, se zdijo zvezde v bližini Sonca (npr. pri popolnem sončnem mrku) bolj oddaljene od Sonca, kakor so v resnici. Ta trditev, ki je bila postavljena že v okviru Einsteinove relativnostne teorije o ukrivljenosti svetlobnih žarkov v gravitacijskem polju masivnih objektov, je bila v zadnjih desetletjih potrjena s številnimi opazovanji.
Dostopnost