Alemani (Alamani), zveza zahodnogermanskih plemen z območja spodnje Labe, ustanovljena najbrž ok. 200 z namenom, da bi osvojila rimski decumates agri j. od limesa. Alemani so 212 prodrli najprej do Zgornjega Rena, vendar jih je 213 porazil cesar Karakala. 233–234 prodor v Posarje in Spodnjo Alzacijo, pustošenja po Reciji in 258–259 po umiku večine rimskih legij v Italijo zaradi sporov o prestolu dokončno uničenje limesa; en del Alemanov je prodrl do Rima, vendar so bili nato premagani pri Milanu. Še v 3. st. so poselili območje med limesom in Renom, v 5. st. severno Švico. Poskuse, da bi se razširili proti Z, so zatrli Rimljani pod cesarjem Julijanom Odpadnikom, 357 so porazili Alemane v bližini današnjega Strasbourga; 360 je bila meja na Renu pogodbeno priznana. Po smrti Aecija (454) zasedba Alzacije. Pri nadaljnjem širjenju proti S in Z so se spopadli s Franki, ti so jih 496 pod Klodvigom I. premagali in si jih podredili. Območja ob Majni in levo od Rena so morali prepustiti Frankom. Poskus Alemanov pod Leutharijem in Butilinom, da bi dedovali po Vzhodnih Gotih v Italiji, je propadel 553. Po večkratnih uporih so Franki 746 pri Cannstattu premagali Alemane in si jih dokončno podredili (odprava kneževine). V srednjem veku se je kneževina pretopila v Švabsko. Poselitev je malo raziskana; grobišča kažejo družbeno razlikovanje glede na oborožitev, nakit in sestavine noše: po bogatih grobovih (Gammertingen) je mogoče sklepati tudi o vodilnem sloju. Bogato zlatarstvo (izdelki iz zlata in almandinov v celični tehniki, niello, izdelki iz železa, okrašeni z vložki raznobarvnih kamnin), steklarstvo (živalski slog). V umetni obrti tesne povezave z Langobardi in Franki. Od 6. st. krščanska simbolika v okrasju, od 600 krščanske kultne stavbe na pokopališčih (pokopi trupel v smeri Z–V). Pokopališča so v zgodnjem obdobju (6. st.) pri krajih, katerih imena se končujejo na -ingen in -heim.
Dostopnost