ontologija [grško, ‘nauk o bivajočem’], izraz je vpeljal Ch. von Wolff, pomeni filozofsko raziskovanje bivajočega, njegovih načel (identiteta, protislovje), splošna opredelitev (kategorije, transcendentalije), njegovega področja in zakonitosti. Ontološko spraševanje (tj. tisto, ki zadeva bit stvari) je izrecno ali neizrecno ena osrednjih tem vsake filozofije. V z. metafiziki se ontologija iz vedno novih izhodišč vrti okoli vprašanj biti in postajanja (gibanje), pogojne in brezpogojne biti (stopnje biti), biti in spoznanja (čutno spoznanje in mišljenje). Glede na postavke (analoško mišljenje, dialektika, racionalizem, empirizem) so nastali razl. ontološki sistemi. Kantov premislek ontologije s transcendentalno filozofijo je poskušal preseči G. W. F. Hegel, ko je ontologiji kot nauku o abstraktnih opredelitvah bistva dodelil novo mesto. Nova ontologija je tako postala temeljna teorija filozofije, splošna ontologija stvarnosti (G. Jacoby), regionalna ontologija intencionalnih pomenskih enot (E. Husserl), kategorialnoanalitična ontologija (plasti; R. Ingarden, N. Hartmann) in teorija predmetnosti (A. Meinong). Najradikalneje je ontologija kot nauk o bivajočem poskušal premagati M. Heidegger, in sicer z njenim časnim utemeljevanjem (Bit in čas). V sodobni filozofiji so konstruktivistična izhodišča teorije znanosti ontologijo potisnila v ozadje.
Dostopnost