Črna gora (Crna Gora), zvezna republika v državi Srbija in Črna gora, 13.812 km2, 670.000 preb., glavno mesto Podgorica (nekdanji Titograd); zakrasela, težko dostopna, gorata dežela (Durmitor, 2522 m); samo 6 % obdelovalnih površin, glavna območja poselitve so ozke doline Zete, Morače, Lima in suhe kotlinske ravnine s. od Skadrskega jezera, kjer leži tudi glavno mesto; v nižinah pridelovanje koruze, pšenice, tobaka, vinogradništvo, ob jadranski obali gojenje oljk, v gorskem svetu poletno pašništvo, ovčereja; nahajališča boksita, svinca, cinka, na podlagi tega industrijski razvoj; v Črnogorskem primorju možnosti za turizem, a slabo izkoriščene.
Zgodovina: ime Črna gora se pojavi šele v 15. st., pred tem Duklja [po rimskem mestu Diokleja], do 11. st., in Zeta [po istoimenski reki], 11.–15. st. V začetku 11. st. je Zeto k svoji državi priključil makedonski cesar Samuel; v 12. st. po dolgotrajnejših bojih prišla v sestavo Raške in ostala del Srbije do razpada države po Dušanovi smrti. Proti koncu 14. in v začetku 15. st. se je Zeta pod oblastjo Balšićev razširila v s. Albanijo, kjer je že prihajalo do spopadov s Turki (pri Beratu 1385), in v Hercegovino, kjer se je spopadala z Bosanci. V Črnogorskem primorju so se utrjevali Benečani. Nekaj časa sta okrnjeni Zeti vladala despota Štefan Lazarević in Đuro Branković; oba sta se spopadala z Benečani. V Gornji Zeti so vladali Crnojevići in si prizadevali, da bi se obdržali med Benetkami in Turki, vendar jim to ni uspelo; Benečani so zavzeli Primorje, preostala Črna gora je postala turška pokrajina s široko plemensko samoupravo; fevdalni odnosi in islam so se zaradi goratosti ozemlja širili počasi. Pri zbiranju plemen in organiziranju odpora proti širitvi islama in fevdalizaciji so imeli pomembno vlogo vladike; ti so bili od začetka 18. st. vedno voljeni iz plemena Njegošev in bratstva Petrovićev. Med veliko avstrijsko-turško vojno konec 17. st. se je stara Črna gora osvobodila izpod turške oblasti in v začetku 18. st. so Črnogorci pod vladavino vladike Danila iztrebili poturčence. Danilo se je povezal z Rusijo in 1712 porazil Turke na Carjevem Lazu. Ko so 1714 Turki premagali Črnogorce, se je Danilo oprl na Benečane in ti so na Cetinju postavili svojega predstavnika, gubernatorja iz družine Radonjićev. Mir med plemeni in red v deželi je za kratek čas vzpostavil tujec Štefan Mali (1766–74), ki se je izdajal za ruskega carja Petra III.; ubil ga je od Turkov podkupljeni sluga. Vladika Peter I. Petrović (1791–1830) je okrepil vpliv na gorska plemena, odbil napade skadrskega paše, v Boki Kotorski premagal Francoze in podprl srbsko vstajo. Poskus, da bi vpeljal splošno plemensko sodišče in uvedel domačo oblast, ni uspel. Njegov nečak Peter II. je odpravil gubernatorstvo, uvedel senat in policijo (perjanike). Knez Danilo (1851–1860) je vpeljal davke in utrdil svojo oblast z odstranitvijo senatske oligarhije. Po zmagi na Grahovu 1858 se je ozemlje Črne gore povečalo. Danilov naslednik Nikola (1860–1916) se je kot zaveznik Srbije uspešno boril s Turčijo 1876–78, Črni gori je zagotovil neodvisnost, pridobil Nikšić, Podgorico in izhod na morje. Z balkanskimi vojnami se je Črna gora precej povečala. Nikola je skušal ohraniti ravnotežje med Dunajem in Sankt Peterburgom, povsod oviral Srbijo in dušil ljudska gibanja. 1905 je vsilil ustavo, vendar je še naprej ohranjal absolutistično oblast. 1910 se je razglasil za kralja, da bi spet pridobil izgubljeni ugled. V prvi svetovni vojni je bila obramba Črne gore zelo slabo organizirana, Lovćen je padel skoraj brez bojev. Po kapitulaciji je Nikola emigriral in 1916 umrl v Franciji. 1918 se je Črna gora vključila v kraljevino SHS, pozneje Jugoslavijo, po drugi svetovni vojni bila republika v SFRJ, zdaj skupaj s Srbijo del Srbije in Črne gore.
Dostopnost