Horacij (Qu. Horatius Flaccus), rimski pesnik, *8.12.65 pr. n. š. Venuzija (Venosa, Apulija), †27.11.8 pr. n. š.; kot sin osvobojenca deležen neobičajno dobre izobrazbe v Rimu in Atenah; 42 pr. n. š. se je na Brutovi strani bojeval pri Filipih, po vrnitvi s proskripcijo Oktavijana (avgust) izgubil svoje podedovano posestvo. Nato se je moral v Rimu preživljati kot pisar, dokler ga ni Vergilij spoznal z Mecenatom, ki mu je omogočil svobodno življenje in mu podaril majhno posestvo na Sabinskem. Njegove prve pesmi so Satire (Horacij jih je imenoval Sermones, v heksametrih) in Epode, s katerimi je, formalno navezujoč se na Arhiloha, bičal samouničujočo državljansko vojno. V svojih Odah (Carmina) se je Horacij izkazal kot glavni predstavnik politično-moralnega pesnjenja v obdobju avgustejske obnove (Rimske ode); pri pesniški meri in sestavi kitic sta mu bila vzor predvsem Sapfo in Alkaj, ki ju je vpeljal v Rim. V nasprotju z njegovimi predhodniki so njegove pesmi manj čustvene in bolj razumne. Močno osebno obarvana Pisma (Epistulae, pomenki v obliki pisem v heksametrih) obravnavajo teme iz poljudne filozofije in književnosti; zadnje pismo druge knjige, znano kot Pismo o pesništvu (Ars poetica), je imelo kot poučna pesem o umetnosti pesništva velik pomen še za N. Boileau-Despréauxa in francosko klasiko. Pozno lirično delo Horacija je zbrano v četrti knjigi od, mdr. tudi Stoletna pesem (Carmen saeculare), slavnostna pesem, nastala po Avgustovem naročilu ob praznovanju stoletnice 17 pr. n. š. – V slovenščini Pesmi (1966, 1973, 1980, 1993).
Dostopnost