minnesang [mínezang-], viteška ljubezenska lirika, v 18. st. nastala skupna označitev za srednjevisokonemško liriko, ki se je razvila iz dvorske viteške kulture srednjega veka in se navezovala na provansalsko trubadursko poezijo. Poskusi nemškega minnesanga (Kürenberg, ok. 1150), ki se je zgledoval pri junaški pesmi in bil še neodvisen od Provansalcev, niso našli naslednika. Ok. 1170 se je razvil pravi minnesang z nenehno spreminjajočo se osnovno temo vitezovega snubljenja gospe, poročene s fevdnim gospodom. Razcvet 1190–1220: Reinmar von Hagenau, Heinrich von Morungen in še posebej Walther von der Vogelweide, ta je z vključitvijo »nižje minne« v minnesang razbil njegove tradicionalne oblike. V 13. st. hiter propad (Ulrich von Liechtenstein, meistergesang). Predstavniki minnesanga – praviloma ministeriali ali vitezi, le redko pripadniki višjega stanu – so bili hkrati pesniki, skladatelji in izvajalci svojih del. Minnesang so negovali predvsem na dvoru kneza Leopolda V. Avstrijskega na Dunaju in na gradu Wartburg mejnega grofa Hermana I. Turinškega. Kot posebna virtuozna oblika minnesanga se je razvila jutranjica. Za minnesang so značilne oblikovne zahteve (mdr. čistost rime, daktilski ritem ob preprosti menjavi naglašenih in nenaglašenih zlogov). Starejše pesnitve so enokitične, s štirimi paroma rimanimi vrsticami in včasih z eno nerimano vmesno vrstico. Pesništvo razcveta pozna tridelno pesemsko obliko (podobna dela napeva z odpevom drugačne oblike) in uglasbeno obliko leicha iz več razl. kitic.
Dostopnost