prokurator [latinsko], 1. splošno:pooblaščenec, zastopnik.2. zgodovina:v starem Rimu sprva izraz, ki se je uporabljal v zasebnem gospodarstvu, v obdobju cesarstva državni uradnik iz viteškega stanu, ki deluje v cesarjevi upravi (centralna, finančna uprava in uprava posesti); tudi kot namestnik v manjših mejnih provincah. Kasneje so prokurator imenovali devet najvišjih državnih uradnikov Beneške republike (prokuratorji iz San Marca); med njimi so volili dože.
Sorodna gesla: dož3. pravo:francosko procureur de la république, v Franciji državni tožilec.
Sorodna gesla: državni tožilec4. katoliška Cerkev:1) v cerkvenem postopku pooblaščeni zastopnik kakšne uradne osebe ali zasebnika. 2) ekonom samostana. 3) generalni prokurator, zastopnik koristi moških samostanskih skupnosti pri svetem sedežu, najpogosteje kardinal.
Dostopnost